Gotovo najobsežnejši dogodek v zgodovini kraških ovčarjev, kjer se je kljub slabši vremenski napovedi zbralo preko štirideset kosmatincev in več kot dvesto obiskovalcev in lastnikov kraških ovčarjev.
Štanjel je eno najstarejših naselij na Krasu. Je kamnita vasica, ki se ponaša s kraško dušo in je prepoznavna po tem, da odraža kraškega človeka. V njem si lahko ogledamo najstarejšo znano stavbo - kraško hišo, ki priča o zgodovini kraja že od 14. stoletja, se sprehodimo skozi znameniti Ferrarijev vrt, nastal po načrtih župana Maksa Fabianija, si ogledamo stalno razstavo likovnih del Lojzeta Spacala ali se zadržimo na grajskem dvorišču, v samem jedru starega naselja.
Tam smo se v nedeljo, 18. 3. 2018 zbrali tudi lastniki in ljubitelji kraškega ovčarja. Poleg značilne čarobne, pisane, pa spet kamnite in puste kraške pokrajine, poleg vztrajnega in gostoljubnega kraškega človeka, Kras predstavlja tudi kraški ovčar. S seboj nosi zgodovino Krasa, saj je stoletja veljal za zvestega spremljevalca kraških pastirjev. Z medsebojnim zaupanjem sta pastir in kraški ovčar zgradila prijateljstvo. En v drugemu sta prepoznala varnost, pes je neustrašno varoval čredo ovac pred volkovi, pastir pa je varoval mehko dušo kraškega ovčarja. To lastniki in ljubitelji kraškega ovčarja prepoznavamo še danes, ko je kraški ovčar predvsem družini predan in na družinske člane brezpogojno navezan sopotnik.
Klub kraških ovčarjev Slovenije, občina Komen z Javnim zavodom Komenski Kras ter Založba Hart smo v Štanjelu organizirali izjemen kulturni dogodek, katerega središče je bil kraški ovčar. V bogatem kulturnem programu je bila predstavljena obsežna dvojezična monografija Blaža Vehovarja, predsednika Kluba kraških ovčarjev Slovenije, akademskega slikarja in tudi kinološkega sodnika ter člana Državne vzrejne komisije za kraškega ovčarja. Monografija Kraški ovčarji – sinovi burje je prava mojstrovina, ki opozarja na našega kraškega ovčarja vse tiste, ki ga ne poznajo in dela ponosne vse tiste, ki smo lastniki tega prečudovitega psa. Izid monografije je s svojimi mislimi pospremil tudi naš pesnik s Krasa Ciril Zlobec, predgovor za knjigo pa je o edini slovenski mednarodno priznani avtohtoni pasmi napisal minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, mag. Dejan Židan. Poleg predstavitve monografije je tisti dan potekala tudi otvoritev razstave o kraškem ovčarju. Razstava predstavlja zgodovino pasme in značilnosti sobivanja kraškega ovčarja z lastnikom in okoljem, tako skozi umetniška dela akademskega slikarja Blaža Vehovarja, kot tudi skozi številne razstavljene zgodovinske vire in predmete, ki nam predstavijo to mogočno kraško pasmo.
Otvoritev razstave je z nagovorom pospremil gospod Židan, ki je svoje navdušenje nad kraškim ovčarjem pospremil z besedami: “Kraški ovčarji so nam lahko s svojim vedenjem in značajem za zgled. So zvesti ter močno navezani na družino, lastnika in okolje. So neizprosni čuvaji, inteligentni, vztrajni, močni in hkrati dobrodušni. So naši.” O značilnostih in pomenu pasme za današnji čas sta spregovorila tudi predsednik KZS g. Egon Dolenc in predsednik KKOS g. Blaž Vehovar.
Po otvoritvi razstave in predstavitvi knjige smo se na grajskem dvorišču zbrali naši ovčarji in z njimi mi, lastniki in ljubitelji tega čudovitega psa. Radi izkoristimo priložnost za druženje, kjer beseda teče predvsem o tem, kako nam naši pasji prijatelji popestrijo vsakdan. Da pa je pogovor lažje tekel, je s pogostitvijo poskrbel g. Andrej Švagelj iz mesnice in trgovine Tošč.
Program se je nadaljeval z okroglo mizo, kjer so o značilnostih pasme in vzreji spregovorili Jelka Simčič, dr. Marko Marc, dr. Mateja Plevnik in nenazadnje g. Miroslav Zidar, avtor prve knjige o kraškem ovčarju z naslovom O kraševcu. Blaž Vehovar je v uvodu predstavil vse sodelujoče, nato pa je beseda stekla o vzrejanju kraškega ovčarja, pa tudi ostalih pasem psov, včasih in danes; v preteklosti je slonela bolj na izkušnjah in poznavanju pasme vzreditelja, dandanes pa si lahko pomagamo tudi z genetskimi raziskavami in koliko nam te lahko pomagajo. G. Marc je poudaril velik pomen vzrejanja s preizkušenimi, tradicionalnimi postopki, ki so se skozi stoletja potrdili kot zanesljivi pri naših starih pasmah (kraševec, lipicanec, krško poljski prašič, ...) – na osnovi mentorstva. Poudaril je tudi, da je panika okoli genetske pestrosti povsem odveč, saj so stare pasme vedno bile vzrejane z malo živalmi in v ozkem sorodstvu. Pogovor je bil živahen in zanimiv že med člani okrogle mize, v veliki meri pa smo sodelovali tudi poslušalci.
Nedeljski dan smo zaključili s sprehodom po Ferrarijevem vrtu in naprej do Fabianijevega posestva v Kobdilju, kjer sta nas s prijazno besedo sprejela in z obloženo mizo pogostila lastnika Blanka in Andrej Malgaj.
Kraška burja je tisti dan ponos na našo edino mednarodno priznano avtohtono pasmo psa, na našega kraškega ovčarja, odnesla in zanesla daleč naokoli.
