Pisanje o kraševcu nikoli ni preprosto. Sploh, ko se človek zave, da je to naša edina avtohtona pasma, ki jo skozi vso njeno zgodovino pesti maloštevilčnost in se vsake toliko znajde celo na robu obstoja. Zato kraševca sam dojemam kot krhko pasmo, do katere gojim čustven odnos in za katero mi zares ni vseeno, kaj se z njo dogaja. In v zadnjem času se dogaja marsikaj, le malo tega pa koristi pasmi.
V samem uvodu bi rad izpostavil, da pišem tudi v imenu novonastalega Kluba kraških ovčarjev Slovenije (KKOS), čigar člani so mnogi znani kinološki strokovnjaki, in ki je nastal kot odgovor na neustrezno delo predhodnega društva.
S predsednikom KZS, g. Blažem Kavčičem pa smo se člani KKOS dogovorili, da bomo mesečno pripravljali kratke novičke in intervjuje na temo kraškega ovčarja, ki bodo objavljeni v glasilu Kinolog.
ČAS ZA SPREMEMBE
Z razpadom Jugoslavije ter osamosvojitvijo Slovenije je obenem napočil čas za ponovno preučitev vseh naših avtohtonih pasem domačih živali.
Zato so, med drugim, leta 2001 v Državnem zboru RS sprejeli zakon, v katerem so kot slovenske avtohtone pasme psov navedeni kraški ovčar in štirje goniči (kratkodlaki in resasti istrski gonič, posavski gonič in slovenski planinski gonič).
Žal pa se je kljub neizpodbitnim dokazom in dokumentaciji komisija za standarde FCI odločila, da trije goniči pripadejo Hrvaški, slovenski planinski gonič pa Srbiji oziroma kasneje Črni gori, kar so potrdili še na skupščini FCI v Mehiki.
Tako nam je, na srečo, ostal vsaj naš kraševec. Pot kraševca do priznanja kot pasme in dokazovanje njene avtohtonosti pa je bila vse prej kot lahka. Tako smo se večkrat znašli v situaciji, ko je le malo manjkalo, da bi ga za vedno izgubili.
Če danes pregledamo zgodovino kraševca, si ne moremo kaj, da ne bi bili silno ponosni in hvaležni nekaterim našim kinologom, ki so v ključnih trenutkih prispevali svoje znanje, vztrajnost in odločnost, da ohranijo to pasmo in dokažejo, da gre za naše, avtohtone pse.
Pri kraševcu gre v mnogih ozirih za občutljivo pasmo, ki ne prenese naglih sprememb. Pri vzreji kraševcev je treba ravnati skrajno previdno in strokovno, da bi te čudovite pse spoznali tudi naši bodoči rodovi. Nenazadnje gre za del naše nacionalne identitete.
Vzreja kraševca zato ni primerna za eksperimentiranje različnih 'strokovnjakov'. Na trenutke je kazalo, da je zaradi samovolje nekaterih članov društva pasma zopet v težavah. Vendar pa se je na težnjo po 'privatizaciji' pasme pravočasno odzvala Kinološka zveza in omogočila strokovno ter neodvisno delo vzrejne komisije.
ZGODOVINA PASME
Kraševec je nekaj stoletij stara pasma. Nastal je iz potreb po varovanju čred, predvsem drobnice. Torej je po svoji prvotni uporabnosti in poreklu pastirski pes, izvorno pa pripada grškim bojnim psom - »molosom«. Njegovi predniki naj bi prišli k nam s starimi Iliri, ki so te pse vzrejali za varovanje svojih čred pred volkovi in drugimi zvermi.
Psi so se sčasoma prilagodili novemu okolju, torej razmeram na našem Krasu in v severni Istri. Zaradi postopnega zmanjševanja pašnikov in drobnice, so postopno postali čuvaji doma svojega gospodarja. Bili so nekoliko manjši, manj borbeni, še vedno pa pogumni in samozavestni, kar je še danes ena izmed njihovih poglavitnih odlik.
Kmetje in pastirji so sami skrbeli za selekcijo psov in so med seboj parili le pogumne pse, ki so se bili pripravljeni postaviti po robu zverem, potepuškim psom in tatovom.
Zgodovinar, baron Janez Vajkard Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da ob reki Pivki gojijo velike in močne pse, opisal pa je tudi njihov značaj in uporabo. Dejstvo, da je bil ta pes, imenovan tudi »čič«, bolj razširjen na Krasu in v severni Istri kakor na Kranjskem je razumljivo, saj je bila na tem območju močno razvita ovčjereja in so potrebovali psa čuvaja in zaščitnika čred.
V novejšem času se je kraševec razširil tudi izven naših meja. Tako lahko posamezne primerke najdemo na Hrvaškem, v Italiji, Avstriji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Švici, Finski, Argentini in v ZDA. Na Češkem pa najdemo celo nekaj psarn, kjer vzrejajo kraševca.
Kraševec je torej v osnovi pastirski, in ne ovčarski pes. To pomeni, da je bil s strani pastirjev vzrejen, da bi čuval in ne zganjal drobnico, kar je naloga ovčarskih pasem.
Leta 1990 je izšla prva knjiga o tej pasmi. Avtor, znani kinolog in izvrsten poznavalec pasme Miroslav Zidar, jo je naslovil »O kraševcu«. Torej je zavestno izpustil besedo »ovčar«, saj je le-ta zavajajoča. Tako se danes vse bolj uveljavlja poimenovanje pasme z imenom kraševec in ne kraški ovčar.
PRIZNANJE PASME
V uvodu sem zapisal, da se je kraševec večkrat znašel na robu izginotja. Pri tem je problematična predvsem njegova številčnost in posledično tudi omejen genski bazen. Danes se žal ponovno soočamo z upadanjem števila skotenih mladičev. Če vzamemo za primerjavo zgodnejša obdobja, je bilo leta 1990 skotenih 188 mladičev, leta 1991 150, leta 1992 pa 173. Zdaj pa poglejmo zadnja leta. Leta 2007 je bilo skotenih le 61 mladičev, leta 2008 jih naštejemo 65, leta 2009 jih je bilo 92, leta 2010 zopet le 66. V letu 2011 je bilo zabeleženih 75, leta 2012 pa 72 mladičev, kar je odločno premalo za ohranjanje pasme. Vse kar je na letni ravni manj kot 100 mladičev je enostavno premalo.
Če se vrnemo v zgodovino, lahko ugotovimo, da vojne vihre niso prizanašale niti našim psom. Tako je bilo v rodovno knjigo leta 1938 vpisanih le 54 kraševcev, po drugi svetovni vojni, leta 1956, pa samo še 44.
V času po drugi svetovni vojni so se pri vzreji kraševca vrsto let ukvarjali s problemom pretesnega sorodstva. Tako je bilo potrebno sorodstveno parjenje. Zahvaljujoč previdnosti in strokovnemu pristopu pa to ni imelo resnejših degenerativnih posledic. Zato se med drugim lahko zahvalimo vzreditelju Ivanu Kupčiču.
Prvi standard kraševca, takrat imenovanega ilirski ovčar, je leta 1929 sestavil dr. Ivan Lovrenčič. Pod imenom ilirski ovčar je bil mednarodno priznan 2. junija 1939, na skupščini Mednarodne kinološke zveze v Stockholmu, na osnovi elaborata tajnika Jugoslovanske kinološke zveze Teodorja T. Dreniga. Pod okrilje te pasme je bil, kot poseben tip ilirskega ovčarja, pozneje dodan še šarplaninec.
Po letu 1954 se je našim kinologom to dejstvo maščevalo, saj je bilo potrebno obstoj kraševca zopet dokazovati. Nekateri srbski in makedonski kinologi so ga namreč enostavno enačili s šarplanincem.
Izpostaviti velja leto 1966, ko so naši predstavniki dali veto na sklep skupščine Jugoslovanske kinološke zveze, da se ukine izdajanje rodovnikov pod imenom kraški ovčar. To bi pomenilo, da se kraševca v rodovniški knjigi ne navaja več kot pasmo, in za kraševcem bi se hitro izgubila vsakršna sled.
Tako je Jugoslovanska kinološka zveza zaradi dolgoletnih protestov leta 1967 v Zagrebu organizirala sestanek komisije za standardizacijo kraškega ovčarja, kljub dejstvu, da je bil njegov standard priznan že leta 1929, mednarodno pa 1939.
Komisija je na osnovi dokazov ugotovila, da sta kraški ovčar in šarplaninec dve ločeni pasmi. Za razliko od šarplaninca je imel kraševec že ustrezen uradni standard, za šarplaninca pa so ga morali ponovno sestaviti.
K uveljavitvi kraševca kot samostojne pasme so pripomogli podatki o meritvah kraševcev na pregledih, izvedenih leta 1966 v Mariboru, Slovenski Bistrici in Ljubljani. Poročilo in podrobno pasemsko diferenciacijo je podala komisija, člani katere so bili Teodor T. Drenig, Janez Hojan in Miroslav Zidar. Ti slovenski kinologi so se uprli ukinitvi kraševca kot pasme in so najzaslužnejši za njegov obstoj.
ZUNANJOST KRAŠEVCA
Kadar govorimo o kraševcu, ne smemo izpustiti Miroslava Zidarja in njegovih dveh knjig, posvečenih izključno kraševcu. Leta 1990 je izšla knjiga O kraševcu, leta 2011 pa knjiga Kraševec, ki je prevedena tudi v angleški jezik.
Naši kinologi, med drugim Miroslav Zidar, Marija Kavčič, Janez Plestenjak, Jelka Simčič in drugi, ki so tej pasmi posvetili svoj čas in trud, poudarjajo, da gre za pasmo, katere zunanjosti ni tako enostavno presojati.
Potrebno je natančno preučiti pasmo in vse njene značilnosti in odlike. Poznati moramo tudi njene netipične lastnosti oziroma hibe. Seveda ne gre zanemariti niti zgodovinskega okvirja in konteksta, iz katerega ta pasma izvira.
Na videz je kraševec srednje velik, mišičast pes, močnih kosti, dolge, železno sive dlake ter razmeroma zbitega in kratkega trupa. Značilna je njegova iz vseh strani lepo zaobljena glava s spuščenima uhljema, ki bi jo le s težka primerjali s kako drugo pasmo. Rep kraševca je košat in spuščen, v afektu pa ga rad dvigne tudi čez hrbet.
Ko že govorimo o splošnem vtisu, ki ga kraševec naredi na opazovalca, ne moremo mimo dejstva, da gre za pasmo, kjer je razlika med spoloma, tako fizična kot karakterna, zelo očitna. V povprečju je samec približno štiri centimetre višji od samice in tudi kakih šest kilogramov težji (samec: 57-63 cm, samica: 54-60 cm, samec: 30-42 kg, samica: 25-37 kg). Samice imajo precej nežnejšo konstitucijo, pa tudi nežnejšo glavo in izraz. Za samce je značilna daljša dlaka, še posebej »bogata« okoli vratu, kjer tvori t.i. ovratnik ali grivo.
Na splošno kraševec še vedno velja za »naravno«, zdravo pasmo, kjer je displazija kolkov redka.
Za samice velja, da so običajno bolj učljive, poslušnejše, manj samosvoje in zato primernejše za tiste, ki se prvič odločijo za to pasmo. Rahla samosvojost, samostojnost in le delna podrejenost gospodarju, so tako bolj značilnost samcev kot samic. Pri tem pa ne smemo zanemariti izvora oziroma zgodovine kraševca. V kolikor smo sposobni upoštevati njegovo preteklost in naloge, ki so mu bile takrat dane, lahko hitro spoznamo njegove značajske lastnosti in ga ravno zaradi njih še toliko bolj cenimo in spoštujemo.
Značajsko za kraševca velja, da gre za umirjenega, dobrodušnega, vendar tudi pogumnega in po potrebi ostrega psa, ki je vdan svojemu gospodarju. Do tujcev je nezaupljiv in nepodkupljiv. Gre za suverenega, toda kljub temu poslušnega psa.
Kraševec pa se vse bolj in predvsem uveljavlja kot prijeten družinski pes in spremljevalec, ki je do otrok strpen in popustljiv. Je pa za kraševca dobro, da preživi čim več časa v naši družbi. Tako se bomo z njim dobro povezali in ga dodobra socializirali.
MAROGAVOST JE DRAGOCENA ZNAČILNOST PASME
Živimo v času, ko vsakodnevno okoli nas izginjajo številne živalske vrste. Vsak del narave pa je sila pomemben za njeno popolno delovanje in ravnovesje. Bolj ko bi se trudili, da bi našteli vse živali, ki so na robu izumrtja, več bi se jih spomnili – tistih, ki smo jih izpustili pri naštevanju.
Za ilustracijo naj omenim primer iztrebitve volkov v Ameriki. Tako so v prvi polovici dvajsetega stoletja v nacionalnem parku Yellowstone dokončno iztrebili volkove. Nekaj deset let nazaj pa so jih zaradi sesuvanja ekosistema, bili primorani ponovno naseliti. To so naredili tako, da so volkove uvozili iz Kanade. Že po nekaj letih je bilo moč zaznati, da narava okreva. Zmanjšala se je populacija, predvsem kojotov in srnjadi. Medvedi lahko zopet pridejo do mrhovine skozi vse leto, drevesa ob vodnih bregovih, ki so jih prej še majhna pojedli preštevilni jeleni, lahko zdaj zrastejo in nudijo nujno trdnost bregovom,…
Torej se lahko hitro prepričamo, kako pomembno je ohraniti naravo čim bolj nedotaknjeno.
Pomembno pa se zdi tudi ohranjanje naše pasme z vsemi njenimi značilnostmi. In prav gotovo so ena od teh značilnosti naše pasme tudi redkejši, marogasti psi. In ne morem si kaj, da se ne bi v tem hipu spomnil na tisti največji trop volkov v Yellowstonu. Znanstveniki so jih poimenovali Druidi. Nekaj let nazaj jih je vodil alfa samec po imenu Casanova. Bil je eden tistih, redkejših - črnih volkov.
Če so Američani še lahko odšli po volka v Kanado pa mi nimamo kam po kraševca. Če ga bomo izgubili bo izgubljen. Če bomo izgubili marogastega kraševca, bo ravno tako izgubljen. Izgubili pa ne bi le marogastega psa ampak pomemben del nam tako ljube pasme, ki nikdar več ne bi bila celovita.
V tem smislu je pomembno tudi ohranjanje naše pasme z vsemi njenimi karakteristikami, značilnostmi. In prav gotovo so ena od teh značilnosti naše pasme tudi redkejši, marogasti psi.
Znotraj pasme sta tako prisotna dva, enakovredna tipa psa, ki se med seboj ločita predvsem po temnosti v barvi dlake in marogah po nogah. Na tem mestu nima smisla razpravljati o tem, kateri tip se je pojavil prej ali kateri je bolj tipičen predstavnik pasme.
Dejstvo je, da standard pri barvi dlake, omenja marogavost kot možno različico: »Barva: je železno siva, zaželena je temna, posebno na grebenu; proti trebuhu in nogam polagoma prehaja v svetlejše sivo, sivo marogasto ali peščeno. Temna maska na glavi, okoli nje pa siva do peščeno siva dlaka.«
Nikakor ne držijo navedbe nekaterih, da je marogavost znotraj pasme novejši, manj tipičen pojav. Omenim naj fotografijo vojaka iz prve svetovne vojne, ob katerem sedi marogast kraševec. Marogast pa je bil tudi prvi ocenjeni kraševec. To je bilo po prvi svetovni vojni (21. 3. 1924), ko je bil na ocenjevanje v Ribnico na Dolenjskem priveden kraševec po imenu Levi.
Ocenil ga je takratni all-round sodnik Ivan Lovrenčič, ki je v oceni zapisal: »Kraški ovčar Levi, svojina g. Franca Škulja, je 63 cm visok, 3 leta star, močan pes, krepkih in globokih prsi, železno siv s črnimi marogami po nogah, prav dober v dlaki, z nekoliko zavitim repom, je tipičen predstavnik svoje pasme; kazi ga le to, da ima uhlja prirezana: daje dober splošen vtis in se lahko vpiše v JRŠp.« Na koncu je še pripomnil, da je Škulj psa kupil pri Sv. Mariji na Krasu, od koder ga je pripeljal v Ribnico.
Torej želim na tem mestu izpostaviti redkejši, marogast tip kraševca. Res je, da so maroge v standardu omenjene kot dovoljene, ni pa veliko govora o drugih značilnostih teh psov, ki se vendarle nekoliko razlikujejo od precej bolj zastopanega tipa kraševca brez marog.
Kot rečeno, so za marogastega kraševca značilne temno sive maroge po nogah. Včasih imajo mladiči maroge tudi po telesu in glavi, vendar pa te praviloma povsem izginejo že med odraščanjem, saj se kasneje zlijejo v temno, železno sivo dlako. Tako maroge ostanejo le še po nogah. Poudariti pa velja, da marogast trup ali glava pri odraslem psu nista zaželena, saj pes deluje preveč ostro.
Poleg marog je že pri mladiču značilna temnejša barva dlake. Dlaka vseh kraševcev temni tudi do petega leta starosti. Dlaka tipičnih marogastih psov pa v večini primerov v tem obdobju doseže izrazito temno, včasih skoraj črno barvo.
Odlika izrazito temne dlake pa je tudi ta, da v večini primerov ne vsebuje rumeno-rjavih primesi, ki veljajo za kraševca kot netipične in so znak tuje krvi. Praviloma tudi niso v tolikšni meri podvrženi t.i. »račji glavi«. Z izrazom »račja glava« opišemo tiste pse, ki imajo ob straneh gobca, po licih in deloma po vratu kontrastno, rumeno-rjavo obarvanost, kar je nezaželen pojav, saj kraševcu spremeni njegov značilen, umirjeno resen in prijazen izraz. Nasploh je zaželeno, da kraševec nima kontrastnih, ostro ločenih barv, ampak se barve postopoma prelivajo iz svetlejših odtenkov v temnejše odtenke sive barve.
Zmotno je tudi prepričanje, da mora biti maska kraševca popolnoma črna. Maska mora biti temno siva in ne črna. Črna maska, predvsem na svetlejšem psu, deluje pregrobo in tako zopet kvari tipičen izgled.
Tudi kvaliteta dlake marogastih psov je nekoliko drugačna. Ta dlaka ni le temnejša, ampak je večinoma tudi trša in le redko kdaj valovita. Tako je pri psih, ki niso marogasti, predvsem pri mlajših, na hrbtu in križcu dlaka pogosto valovita in premehka, nekoliko vatasta. Na srečo pa to s starostjo praviloma izgine ali postane manj izrazito.
Večkrat smo priča pojavu, ko temna dlaka psov z leti pridobi bakren lesk, kar naj bi bila posledica daljšega izpostavljanja soncu. Dlaka nekoliko porjavi, kar ni zaželeno, vendar pa to načeloma ni posledica podedovane rjave barve. Pojav bakrenega leska je pri svetlejših psih, običajno tistih brez marog, zelo redek.
Po besedah Miroslava Zidarja je včasih veljalo, da je za marogaste pse značilna lažja, nežnejša konstitucija. Njihov trup je bolj kvadratičen. Zaznati je večje število bolj visokonogih psov, značilni pa so tudi malenkost višje nastavljeni uhlji.
Če pse opazujemo danes, bi lahko dejali, da sta se tipa v precejšnji meri poenotila. Predvsem ni zaznati odklona v smeri visokonogosti in višje nastavljenih uhljev. Nekaj marogastih psov (npr. Zila, Lem, Cezar,…) pa odlikuje izjemna moč in nadpovprečno bogata odlakanost.
Praviloma parjenje dveh marogastih psov ni priporočljivo, saj bi lahko dobili »črne« kraševce. Zato marogastega kraševca parimo s kraševcem brez marog. V leglu se v večini primerov skoti le nekaj marogastih mladičev. Gen torej ni dominanten in zato je marogastih psov znatno manj. Miroslav Zidar je med drugim zapisal, da so maroge ena od dragocenih značilnosti te pasme. Marogaste kraševce moramo torej ohraniti kot enkraten tip kraševca.
Tudi vzrejna komisija, katere predsednica je ga. Marija Kavčič, se je stvari lotila premišljeno. Tako je v zadnjem obdobju prišlo do pomembnih paritev, predvsem z odličnimi marogastimi samci, ki so bili do zdaj, žal, spregledani.
Marogasti psi so izginili iz vzreje izkušenih vzrediteljev. Svoj čas sta jih vzrejala Branka Krajnc Sluga (psarna Vršnik) in Emil Pižmoht (psarna Pižmohtova). Takrat smo lahko na razstavah občudovali oba tipa kraševcev - po Uti Pižmohtovi, Lemu in Tarzanu Vršniškemu to ni več mogoče.
Z leti so postali »modernejši« svetli psi, kar pomeni, da svetlejše mladiče vzreditelj lažje proda. Hkrati je bilo v nekem obdobju zaznati dokaj odklonilen odnos do teh psov, tako s strani vzrediteljev, kot nekaterih sodnikov. Predvsem tujim sodnikom lahko pogosto pripišemo precej slabo poznavanje te pasme.
Tako so se vzreditelji neradi odločili za paritve z marogastimi psi, saj so morali vzeti v obzir dejstvo, da bodo temne mladiče morda težje oddali in z njimi težje osvajali naslove prvakov. Na tem mestu je potrebno zapisati, da so marogasti psi osvajali odlične rezultate na razstavah (Hera Framska, Zila, Šah Vršniški, Nerk, Perun Malijev, Uta Pižmohtova, Čen, Lem, itd.).
Vendar se situacija spreminja in danes smo priča pozitivnim odzivom s strani vzrediteljev, ki so zopet pripravljeni pariti z marogastimi psi. Razlogi so različni - po eni strani lahko vidijo izjemno lepe marogaste primerke, po drugi strani pa se vzreditelji vse bolj zavedajo dejstva, da so soodgovorni za celotno pasmo. Še več, vzreditelji so najpomembnejši del mozaika in le z njihovo pomočjo in razumevanjem nam bo uspelo ohraniti marogastega kraševca, »črnega« psa, ki si zasluži svoje mesto znotraj pasme. To smo dolžni storiti, saj z izbrisom pasma ne bi bila več popolna.
Bodimo torej pazljivi da ne bomo »črnega« kraševca nekoč občudovali le na fotografijah, zavedajoč se, da smo bili odgovorni za tega čudovitega psa in da smo krivi za njegovo izginotje.