Pisali smo že o psih slovenske policije, o psih slovenske vojske, o vaši skupini vodnikov službenih psov Ministrstva za pravosodje, pod katerega sodi Zavod za prestajanje kazni zapora na Dobu pri Mirni, kjer delujete, pa nismo še nikoli pisali. Pa vendar za tem stoji marsikaj zanimivega, bogata kinološka dejavnost v Zavodu pa se tesno prepletena prav z vami. Že dolgo je, odkar ste v Dobu prevzeli šolanje vodnikov službenih psov; kako daleč nazaj segajo začetki?
V Dobu sem začel delati leta 1985, vodja skupine vodnikov službenih psov pa sem od leta 1991. Za ta poklic sem se izšolal v Ljubljani, v Podutiku - kjer sem dosegel najboljše rezultate moje generacije. Od tam sem skupaj s psom prišel v Dob.
Koliko psov imate v skupini, koliko vodnikov?
Skupno imamo sedem psov, vse pse smo izšolali v Dobu. Pet psov je izšolanih za splošno uporabo, dva za posebne potrebe.Tudi vodnikov je sedem.
Kakšne pse uporabljate za splošno uporabo in kakšno je njihovo delo?
Imamo nemške in belgijske ovčarje, njihova osnovna naloga je varovanje Zavoda. Psi sodelujejo v rednih obhodih patrulje, sicer pa so izšolani podobno kot psi policije. Velikega pomena je njihov psihološki učinek, praktično pa so se odlično izkazali v primerih pobega, saj so odlični sledarji. V posebnih primerih, varujejo tudi sodišča in obsojence. Tako kot v policiji, se njihova uporaba z nagobčnikom pojmuje kot prisilno sredstvo, uporaba službenega psa brez nagobčnika, pa se enači s strelnim orožjem.
Ostala dva psa sta labradorec in nemška prepeličarka, izšolana za specifično uporabo…
Za odkrivanje opojnih substanc. Droga je namreč v zaporih velik problem in zato je delo teh dveh psov in njunih vodnikov izredno pomembno. Vodnika s psi obiskujeta vse slovenske zapore in tam odkrivata skrito drogo ter razkrivata zasvojence.
Dob je največji center za prestajanje kazni; kje imate še zapore?
V Ljubljani, Mariboru, Celju in Kopru, oddelke pa v Radovljici, Novem mestu, Novi Gorici in oddelek za ženske na Igu pri Ljubljani.
Za specialno uporabo na vseh teh lokacijah torej uporabljate le dva psa.?
Da, povsem zadostujeta. V ta namen smo v zadnjem času pridobili tudi klimatizirano vozilo, saj je oddaljenost med zapori velika. Toda vodnik in pes za specialno uporabo imata pooblastilo za vstop v vse prostore zaporov ob kateremkoli času. - Takega pooblastila, vodniki psov za splošno uporabo nimajo.
Je program vašega šolanja identičen policijskemu?
Zelo mu je podoben, vendar sen ga prilagodil naši specifiki. Če pogledamo nazaj, je Dob namreč včasih spadal pod Upravo za notranje zadeve (pod policijo), vendar je kasneje z delitvijo prešel pod okrilje Ministrstva za pravosodje. Zato so prvi psi v Dobu res izšli iz policijskih vrst, iz Podutika. Na začetku so štirje vodniki imeli samo enega psa (nemškega ovčarja Arisa), šele leta 1975 je svojega psa dobil vsak vodnik.
V kinologiji ste pomembno zapisani, da ste v Dob vpeljali zelo odmevno vzrejo in uporabo kraških ovčarjev. V Dobu ste registrirali celo psarno kraških ovčarjev »Izpod Debenca« - kaj vas je napeljalo k tem korakom?
Za kraške ovčarje sem se odločil iz nacionalnega naboja. Pred tem smo pse redno uporabljali za čuvaje, v Dobu je takrat 13 psov varovalo 1200 m ograje in bili so različnih pasem; od šarplanincev, ki smo jih dobili iz zaporov iz Lepoglave do mešancev… Za delo, ki so ga opravljali, pasma ni bila pomembna, zahtevala pa se je ostrina. Včasih pa so tudi kraševci bili ostrejši kot danes.
Leta 1986. sem od vzrediteljice Janje Beg na Dob pripeljal prvo kraško ovčarko, Istro Novomeško, potem pa še njeno mamo Geo, ki je v Dobu dala generacije 40 kraških ovčarjev…
So kraški ovčarji ustrezali vašim zahtevam? Kako so se obnesli?
Izkazali so se za zelo pozorne, poslušne in uporabne. Zato smo od tedaj naprej, ko smo se prepričali o njihovih sposobnostih, uporabljali za varovanje pretežno kraške ovčarje. Niso bili samo inteligentni, bili so tudi lepi psi, in sam sem z njimi veliko in zelo uspešno sodeloval na razstavah. – S kraškimi ovčarji iz psarne »Izpod Debenca« smo dosegali visoke razstavne rezultate, na kar sem še danes ponosen.
Vaša ideja za prijavo psarne kraševcev v Dobu je bila pravzaprav zelo pogumna, pomemben podvig zelo osveščenega kinologa…
Ko je Gea v Dobu imela leta 1987 prvo leglo, sem res veliko razmišljal kot kinolog. Za vzrejo smo imeli 7 kraških ovčark, v vsem času pa je iz naše psarne izšlo preko 250 kraških ovčarjev, ki so postali so znani po celem svetu. Vendar brez odobritve Ministrstva za pravosodje, ki nam je psarno odobrilo, ne bi bilo ničesar, in vesel sem, da smo upravičili njen obstoj.
Od kod psarni ime?
Imenovali smo jo po dominantnem hribu v ozadju Doba, po Debencu.
Vaše kraševce je obiskala celo filmska ekipe iz Japonske…
Pohvalim se lahko, da so šli mladiči naših kraševcev v roke ljubiteljem pasme tudi daleč čez mejo; v Švico, Italijo, Nemčijo in na Portugalsko. Naša vzreja kraševcev je bila takrat v vzponu. Z kraševce so se zanimali tudi Američani, saj so bili psi po ameriškem okusu, bogato odlakani…
In res, celo Japonci so prišli k nam, Fuji TV je posnela dokumentarni film o naših kraševcih. S seboj so pripeljali znanstvenika – etologa, ki je pse natančno proučeval, posneto VHS kaseto pa pri nas v Dobu še vedno hranimo. Na Japonskem si je prispevek o kraševcih leta 1997. ogledalo 24 milijonov ljudi!
Kasneje vam časi niso šli več na roko, kaj se je dogajalo?
Leta 1997. smo v Dobu začeli izgrajevati nov elektronski sistem varovanja. Varovanje s psi je postalo neaktualno. Pa tudi generalna direktorica takratne Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij ni imela razumevanja za našo vzrejo, menila je, da psi delujejo preveč »zastraševalno« in prisiljeni smo bili vse kraševce oddati v roke dobrim ljudem, prenehali smo z vzrejo. Psarna od takrat ni več v funkciji.
Katere so bile dominantne značilnosti kraških ovčarjev »Izpod Debenca«?
Zelo so bili razpoznavni v tipu. Njihove značilnosti so bile: izredna skladnost, dobra okotenost, pravilna nošnja repa, srebrno železno siva barva in bogata dlaka. Vendar so bili nežnejše konstitucije.
Zanimiva je vaša pripoved, kako ste pridobili samce za vzrejo…
Samce smo pridobili vsepovsod iz Slovenije, od ljudi, ki so svoje pse želeli oddati iz različnih razlogov, večinoma zato, ker jim niso bili kos. Včasih so bili včasih kraški ovčarji precej agresivni, lastniki jih niso obvladali, mi pa smo potrebovali prav take pse. Tako smo prišli tudi do odličnih plemenjakov.
Kljub temu, da so bili samci agresivni, te lastnosti niso prenesli na svoje potomce - to drži?
Da! Psi, ki smo jih vzredili, so bili uravnovešenega značaja, normalni, niso bili agresivni, bili so dobro vodljivi, kar se je izkazalo tudi na razstavah. Z njimi ni bilo težav.
Kako ste vstopili v kinologijo, imate tudi doma kraševca?
Ne, sam ga nisem nikoli imel, saj sem jih imel dovolj v službi. Pač pa sem leta 1977 v KD Zagorje delal z nemškim ovčarjem. Takrat dobil tudi idejo, da bi postal vodnik službenega psa, dodatno pa me je »zastrupil« še ogled prikaza dela šolanih policijskih psov. Kasneje pa sem začel šolati po knjigi Miroslava Zidarja, ki je bila moj prvi stik s kinologijo.
Leta 1989 sem bil med ustanovitelji Kinološkega društva Mirna, omenim pa naj, da sem kraševca preizkusil tudi v delu na lavinah.
Razen kraških ovčarjev – kasneje - ste v Dobu vzrejali tudi labradorce. Kaj je bilo s tem?
Leta 1991. sem izšolal črno labradorko Niko, ki smo je leto dni imeli doma. Ker je bila tudi Nikina mama, ki jo je imel Andrej Šušteršič, »mamilašica«, smo v Dobu vzredili tri generacije labradorcev za potrebe policije. Na žalost ljudje še vedno mislijo, da pse za iskanje mamil šolamo s pomočjo navajanja na mamila in so psi potencialni uživalci mamil, kar seveda, ni res…
Vodnike vaših službenih psov izobražujete sami - kako? Kakšni ljudje se odločajo za to delo?
Učni načrt sem jim priredil po policijskem, šolam jih sam, imam dolgoletne izkušnje. Moji vodniki pa so ljudje, ki imajo veselje do dela s psi, radi jih šolajo - zato so tudi uspešni! Vsako leto pripravim z našimi vodniki nastop za ministrski vrh kjer prikažemo presek našega dela, in lahko povem, da so nad nami navdušeni…
Se vaši vodniki dokazujejo še kje?
Da, na letnem preizkusu (tekmovanju) službenih psov v Gotenici, kjer se srečujejo vodniki s psi vseh državnih organov: carine, vojske, policije in pravosodja, in kamor pridejo tudi gostje iz Hrvaške.
Drugo leto odhajate v pokoj… Kaj razmišljate o tem, kako bo delo, v katerega ste vložili toliko znanja in let, teklo naprej? Ali mislite, da obstaja možnost, da bi vzrejo kraških ovčarjev v Dobu ponovno oživili?
Kraški ovčarji mi ogromno pomenijo, odgovor na vprašanja pa je težak… Vse možnosti odprte; sem optimist, vendar bo potrebno veliko entuziazma…Trenutno se pogovarjam, da bi slovenska vojska kraškega ovčarja, kot edino avtohtono pasmo, vpeljala v protokol svoje reprezentance. – Že pa smo dosegli, da je kraški ovčar v emblemu uniform enote službenih psov slovenske vojske.
Je morda kateri od vzrediteljev kraških ovčarjev nadaljeval vzrejo z linijo vaših psov?
Kot je znano, je bil v vzreji zelo uspešen Franc Kiseljak; imel je tudi svetovno prvakinjo!
Preidiva na povsem drugo temo: so obsojenci kdaj lahko imeli stike s psi, pomagali pri delu z njimi?
S tega področja imam sam bogate, zelo pozitivne izkušnje. Imeli smo obsojenca, ki se je s pristnim veseljem ukvarjal z našimi psi, jim kuhal, zelo se je spoznal na vzrejo, in se na pse tudi močno navezal. Bil je zanesljiv, in s seboj sem ga jemal celo na razstave.
Tudi na odprtem oddelku, bivši Hotemž, kot vem, so obsojenci lahko sprehajali kraškega ovčarja Kenta, njegov vpliv na ljudi je bil zelo pozitiven.
Glede na vaše dolgoletne izkušnje, kaj mislite, ali bi bil petterapevtski projekt, po katerem bi se v odprtih oddelkih obsojenci lahko ukvarjali s psi, z vzrejo, kot je to ponekod v tujini že praksa, izvedljiv tudi pri nas?
Moje mnenje je pozitivno, vendar tak projekt absolutno potrebuje potrditev vrha Ministrstva za pravosodje. Na zaprtih oddelkih kaj takega seveda odpade, na odprtih oddelkih pa bi bil tak program obsojencem zelo dobrodošel. V informacijo: Dob ima odprti, polodprti in zaprti oddelek. Odprt oddelek imajo tudi Rogoza, Maribor, in Ljubljana na Igu.
Lani vam je diplomo Ministrstva za pravosodje, ki ste jo prejeli za življenjsko delo na kinološkem področju, osebno predal minister dr.Šturm, prejeli pa ste tudi priznanje za zasluge Ministrstva za notranje zadeve. Zaznati je, da imate kljub načrtovani upokojitvi še veliko načrtov…
Načrtov imam res še dovolj; podpisano imamo pogodbo o sodelovanju s policijo, z vojsko ga še podpisujemo…Veseli me, da se stvari odvijajo pozitivno k čemur je veliko pripomogel tudi poveljnik enote paznikov Bojan Majcen, vsekakor pa je največjega pomena, da imamo direktorja – gospoda Jožeta Podržaja, ki je izredno odprt za nove, pametne projekte in je zelo naklonjen tudi živalim. Zato ponavljam - veliko stvari ostaja odprtih…
Hvala za pogovor, hvala za vaš optimizem.
Zapisala: Željka Fon Zidar