Davnega leta 1999 sem se decembra zaposlila v Živalskem vrtu. Zelo entuziastično sem si predstavljala obilje eksotičnih živali, s katerimi bom delala. Kar prvi dan sem spoznala delo z velikimi mačkami, za katere sem skrbela kar dolgo časa. Res zabavno, od prvega dne sem z vso resnostjo začela uporabljati besedo »prastrah«. S tem sem opisala občutek, ko se lev v vsej svoji velikosti vzpne na mrežo nad tabo, te krepko prekaša v velikosti, iz prsnega koša mu prihaja močno bučanje, ki mu rečemo rjovenje, vsi lasje ti stojijo pokonci in ti vse v tebi govori: »Ok, počasi se obrni in začni teči, kolikor ti dajo noge!«
Seveda sem se dela z zvermi hitro navadila in sem velike mrcine vzljubila. Nikoli pa si nisem predstavljala, da bo velik del mesta v mojem srcu zavzela malo manjša »zver« iz povsem druge družine živalskega sistema. Nič divjega pravzaprav, gre za žival, ki smo jo vzgojili ljudje in jo ob prvi misli sploh nisem pričakovala v ZOO. Prva kraševca, ki sem ju kdaj spoznala, sem ravno tako srečala na moj prvi delovni dan.
V Živalskem vrtu Ljubljana so bili bolj ali manj vedno prisotni kraševci. Zadnja v tej vrsti sta Tarzan in Vara. Ob mojem prihodu v ZOO sta bila stara Tarzan 2,5 leti, Vara pa 6 mesecev. Oskrbnica, ki me je uvajala v delo, me ni preveč svarila pred njima. Niti ni imela časa: vstopili sva v pesjak in preden je uspela karkoli povedati, sta kraševca pritekla k meni in že smo se čohljali. Od takrat dalje sta me začela učiti vse o kraševcu.
Leta 2000 sem ju peljala na vzrejni pregled, ki je bil moj ognjeni krst, kako peljati pse nekam, kjer je na vsakem koraku pes. Res je, da sem imela tudi doma dva psa, ampak jojprejoj, sami kraševci. Izkazalo se je, da je bil strah odveč in smo bili konec dneva vsi zadovoljni. Srečali smo tudi gospoda Miroslava Zidarja, ki je opravil preizkus dednih zasnov pri pripeljanih kraševcih in ga je mlada Vara navdušila s svojim brezhibnim odzivom, pa tudi takrat že odrasel Tarzan ni zaostajal.
Mnogi med oskrbniki smo se s kraševci srečali prvič. Nekaterim njihov značaj ni bil preveč všeč, saj sta znala pokazati svoje nezaupanje in celo ostro naravo do tujcev ali vsaj do tistih, ki ne cenijo značaja in samostojnosti pastirskega psa. Vsi tisti pa, ki smo spoštovali in razumeli naravo kraševca, smo sklenili z njima trdno prijateljstvo in zaupanje. Sprehodi, česanje in druženje z njima je postala vsakodnevna rutina. Tako sta bila deležna socializacije, ki je tako pomembna za vzgojo kraševca, ki živi v urbanem okolju. Vsako leto smo obiskali tudi specialke v Mariboru, kjer sta pokazala, da se je delo z njima obrestovalo, saj sta mirno prenašala doganje okoli sebe in v tem začela celo uživati. Mirno sta se lahko ob bok postavila vsakemu kraševcu, ki je imel svoj dom pri ljubeči družini. Družina Tarzana in Vare je samo malo večja. Na specialnih razstavah sta se vedno dobro odrezala in »domov« smo vsako leto prinesli pokal ali dva.
Celo življenje sta preživela v živalskem vrtu. Najprej sta domovala pri ogradi z domačimi živalmi, kamor smo ju njuni oskrbniki vsako jutro tudi spustili iz njunega pesjaka. Čuvala sta svojo čredo krav, oslov, konj, koz in ovac, ter bila obenem na ogled obiskovalcem.
Tako je bilo vse do njunega prvega legla, po katerem je postala Vara resna in čuječa dama in počasi smo opuščali njuno dnevno rutino prostega tekanja po ogradi. Na žalost so obiskovalci živalskega vrta mnogokrat nekulturni in kažejo do živali nespoštovanje, kraševca pa sta ponavadi odreagirala na tako vedenje. Kasneje smo ju preselili v pesjak ob seniku, kjer nista bila več na ogled. Mnogo obiskovalcev pa je še vedno povprašalo po kraševcih.
Skupaj sta imela še 6 legel, skupno 36 mladičev. Mislim, da lahko mirno rečem, da sta svojim potomcem predala zelo pomembno stvar: to je zdravje. V vseh teh letih nista pokazala nobenih zdravstvenih problemov. Seveda prinese starost svoje tegobe, peša jima vid in sluh in veliko počivata.
Tarzan je v trinajstem letu zelo uspešno preživel zasuk želodca in operacijo, ki je temu sledila. Hitro je okreval in nam v veselje hitro prešel nazaj v svoje veselo obnašanje in skakanje po zadnjih nogah, ko mu prinesemo hrano. Vseeno čas teče dalje in letos bo konec maja dopolnil 16 let. Njegovo temno glavo zdaj obkrožajo bele dlake starosti, njegove temne oči prekriva bela mrena. Močno skladno telo je postalo manjše in šibkejše, gibi počasni in premišljeni. Ampak značaj, ta pa ostaja isti. Vedno je bil umirjen, uravnotežen pes. Nikoli ni odreagiral prehitro in nikoli se ni bal povedati svoje, ko je bil k temu izzvan. Še vedno ostaja čuvaj, čeprav je glas šibkejši in bolj globok. In roko na srce, veliko stvari tudi prespi, ampak pri teh letih... Tarzan je tudi predstavnik marogasto obarvanih kraševcev, ki jih na žalost dandanes ne vidimo več prav pogosto. Tudi mladičev je bilo kar nekaj takih in seveda sem tudi jaz ena tistih (redkih), ki so jim »marogice« všeč.
Vara je ravno tako še vedno zelo živahna, kljub številnim mladičem, ki jih je imela in so domove našli po Sloveniji. Vedno smo se trudili predati jih v dobre roke. V desetem letu smo jo sterilizirali, da bi preprečili morebitne zdravstvene probleme na reproduktivnih organih. Operacijo je dobro prestala, da pa nam ne bi bilo dolgčas, je prišlo letos do zapletov in vnetja vaginalnega dela. Kljub visoki starosti je spet šlo vse kot po maslu in Vara je še vedno z nami. V drugi polovici junija bo dopolnila 14 let. In še vedno je živahna in njena dlaka je še vedno dolga in gosta in mehka. Čeprav so njene oči bele in obraz starostno droben. Vara me je naučila, kako odlične mame so kraševke. Najprej skrbne in nežne, kasneje pa poskrbijo za hitro in dosledno vzgojo. Vedno me je spomnila na prvinsko, volčje. Omenila sem že, da je znala biti zelo ostra do tujcev, do mene pa vedno zelo ljubezniva in nežna. In, za kraševko, zelo živahna.
Zavedam se, da časa ni mogoče ustaviti. Trudim se o tem ne razmišljati preveč, vendar se strah vseeno zadržuje nekje zadaj za veseljem. Pokaže se pri vsakem nepričakovanem gibu, glasu ali pogledu obeh kraševcev. Nekoč se bomo za vedno poslovili. Ostanejo pa spomini. In veselje. In ljubezen. In meni moja kraševka Rina, ki je njuna vnukinja in je s seboj prinesla meni tako ljub značaj babice in dedka.
Zahvaljujemo se vsem, ki se tako in drugače trudite za ohranitev in razvoj kraševca. Pri vseh problemih življenja nikar ne pozabite, kako lepa tolažba je vlažen smrček in kosmata šapa na kolenu.