Članki

UMRL JE ZORAN REMIC

Podrobnosti

Objavljeno Torek, 23 September 2014 15:55

Zorana sem poznal kot navdušenega kinologa, ki si je zastavil poseben cilj - da bi na Dobu poleg nemških ovčarjev in labradorcev vzrejali in šolali tudi edino slovensko avtohtono pasmo psov - kraševce. Leta 1985 je začel svoje službovanje na Dobu. Od leta 1991 je delal na Dobu kot vodja skupine vodnikov službenih psov. Za ta poklic se je izšolal v Podutiku, kjer je dosegel najboljše rezultate svoje generacije. 

Leta 1986 je pridobil soglasje Ministrstva za pravosodje ter z njihovo podporo registriral psarno Izpod Debenca, kamor so še istega leta pripeljali prvo kraševko. Leta 1987 so na Dobu že imeli prvo leglo kraševcev. Do leta 1997 so jih vzredili 250, nekateri izmed njih so odšli tudi v tujino - v Švico, Italijo, Nemčijo, na Portugalsko in v Ameriko. Mnogi kraševci izpod Debenca so dosegali visoke uvrstitve na razstavah, delovali pa so tudi kot terapevtski psi za zapornike. Eden izmed zapornikov je kraševce še posebej vzljubil in jih je celo razstavljal.

Fuji film iz Japonske je na Dobu posnel oddajo o kraševcih, ki si jo je leta 1997 ogledalo kar 24 milijonov Japoncev. V psarni izpod Debenca so imeli tudi po dvajset predstavnikov te naše pasme naenkrat. Naloge kraševcev na Dobu so bile vezane predvsem na varovanje objekta zaporov (obhodi, patrulje, itd.). To so bili neponovljivi časi za naše pse. Leta 1997 izbrano vodstvo pa ni več imelo posluha za projekt vzreje kraševcev. Psarna izpod Debenca ter posledično tudi vzreja sta bili ukinjeni. Kraševce so bili primorani oddati dobrim ljudem, ki so jih bili pripravljeni sprejeti in skrbeti zanje. Vzreja na Dobu je bila enostavno vrhunska, saj so bili psi na razstavah izjemno uspešni. Po zaslugi Zorana Remica pa kraševci iz Doba niso bili le razstavno lepi, ampak so bili tudi lepo vzgojeni, kar za kraševce  v tistih časih ni bilo ravno samoumevno. Z Zoranom Remicem sva se spoznala pozimi leta 1993, ko smo se z družino po izgubi nemške ovčarke odločili za kraševca. Odpeljali smo se na Dob v Psarno izpod Debenca, kjer so čisto poleg zaporov vzrejali tudi kraševce. Tam nas je sprejel Zoran. Visok, močan in resen policist v uniformi, ki je s svojo podobo takoj naredil vtis. Po formalnem pozdravu smo odšli za Zoranom vse do pesjakov, kar je bilo zame izjemno doživetje. Pesjaki so bili postavljeni v dveh nadstropjih, najbolj glasni med vsemi psi pa so bili ravno kraševci, ki so nas prvi sprejeli s svojim značilnim laježem. Peljal nas je do kraševke Mirne, mame našega mladiča. Zoran jo je oddaljil od mladičev, da smo lahko videli celotno leglo, ne da bi po nepotrebnem vznemirjali mamo. Kraševke so namreč dobre mame in zelo zavzeto čuvajo svoje mladičke. Stari so bili šele tri tedne in izjemno ljubki. Še danes spomin na ta trenutek v meni vzbudi globoka čustva in vse od takrat igrajo kraševci prav posebno vlogo v mojem življenju. Na naslednji obisk smo čakali en teden in zdelo se je, da se vleče v nedogled. Da bi lažje dočakal dan obiska, sem se moral z nečim zamotiti in tako sem doma izdelal kipec kraškega ovčarja iz gline. Za Zorana. Tako sem lažje pričakal dan, ko smo se končno spet vsi peljali na Dob. Podaril sem mu kipec, katerega je bil zelo vesel, sam pa mi je v zameno poklonil knjigo Miroslava Zidarja »O KRAŠEVCU« in nekaj fotografij kraševcev. In tako se je začelo najino prijateljstvo. Našega kraševčka smo na Dobu obiskali še dvakrat, nato pa je bil dovolj star, da smo ga lahko odpeljali domov. Vsak obisk pri Zoranu je imel zame prav poseben pomen. Še naprej sem izdeloval kipce kraševcev, Zoran pa me je poučeval o njih in me zalagal s fotografijami, po katerih sem lahko risal in kiparil.

Delo, ki ga je opravljal Zoran, je za našo pasmo neprecenljivo. Odločitev, da bodo na Dobu imeli tudi  kraševce, je bila izjemna in smela. Zoranova umirjenost, odločnost in discipliniranost, pa so bile vrline, kot nalašč za delo s kraševci. Z izjemo vzrediteljev danes ni nikogar, ki bi bil pripravljen svoj čas, trud in znanje vlagati v vzrejo kraševcev. Vzrejo psarne izpod Debenca danes ohranja vzreditelj Franc Kiseljak, ki je svojo psarno »Srednjedravska« zasnoval ravno s psico Rivo Izpod Debenca.

Z Zoranom sva več let ostala v stikih in se videla na nekaj razstavah. Pred štirimi leti sva se po dolgem času zopet videla. Z Miroslavom Zidarjem sva takrat začela snovati knjigo Kraševec in tako sva navezala stik tudi z Zoranom. Ob obisku me je presenetilo dejstvo, da se Zoran ni spomnil le mene, ampak naše cele družine. Najbolj pa sem bil presenečen, ko je iz dnevne sobe prinesel kipca, ki sem ju izdelal v času naših prvih obiskov na Dobu.

Žal je Zoran umrl veliko prehitro. Imela sva še kar nekaj načrtov, povezanih s kraševci. Zadnjih nekaj mesecev sva se dogovarjala za naslednje srečanje, do katerega pa žal nikoli ni prišlo. Zoran je bil velik ljubitelj in poznavalec kraških ovčarjev.  Še pomembneje pa je to, da je bil človek s srcem, ki je pod okrilje psarne sprejel tudi odrasle kraševce. Tiste zavržene, zanemarjene in popadljive, ki so jih ljudje imeli na verigah in z njimi grdo ravnali. Znal jih je spoštovati, prevzgojiti in jih vključiti v vzrejo. Počel je to, česar si danes, žal, ne upa nihče. Dosežki Psarne izpod Debenca govorijo sami zase in bodo za vedno vpisani v zgodovino naše pasme.



Ja, zelo bomo pogrešali Zorana. Poleg vsega je bil nedvomno tudi velik romantik, ki je znal in zmogel uresničiti svoje ideje, svoje sanje, svoj cilj. Cilj, ki se zdi danes povsem utopičen. Dokazal je, da se za pomembne stvari izplača boriti. Dokazal je, da je pomemben posameznik. In nenazadnje je dokazal, da si je potrebno upati pa četudi se zdi pot do cilja še tako strma in trnova. Brez velikih besed, le s srcem, zavestjo ter s skrbjo, zavzetostjo in resnim delom, je Zoran z dejanji poskrbel, da bomo o devetdesetih letih prejšnjega stoletja lahko govorili kot o zlati dobi kraševcev. Brez kančka dvoma so bila devetdeseta leta najlepša, najbolj romantična in najplodovitejša. 

Hvala za vse, Zoran,  in na svidenje...

(Blaž Vehovar, foto: psarna Izpod Debenca)