Članki

BLANKA DOLINAR; KAKO TI KRAŠEVEC SEDE V SRCE PO "SLUŽBENI DOLŽNOSTI"

Podrobnosti

Objavljeno Torek, 11 Junij 2013 11:51

Davnega leta 1999 sem se decembra zaposlila v Živalskem vrtu. Zelo entuziastično sem si predstavljala obilje eksotičnih živali, s katerimi bom delala. Kar prvi dan sem spoznala delo z velikimi mačkami, za katere sem skrbela kar dolgo časa. Res zabavno, od prvega dne sem z vso resnostjo začela uporabljati besedo »prastrah«. S tem sem opisala občutek, ko se lev v vsej svoji velikosti vzpne na mrežo nad tabo, te krepko prekaša v velikosti, iz prsnega koša mu prihaja močno bučanje, ki mu rečemo rjovenje, vsi lasje ti stojijo pokonci in ti vse v tebi  govori: »Ok, počasi se obrni in začni teči, kolikor ti dajo noge!«

Seveda sem se dela z zvermi hitro navadila in sem velike mrcine vzljubila. Nikoli pa si nisem predstavljala, da bo velik del mesta v mojem srcu zavzela malo manjša »zver« iz povsem druge družine živalskega sistema. Nič divjega pravzaprav, gre za žival, ki smo jo vzgojili ljudje in jo ob prvi misli sploh nisem pričakovala v ZOO. Prva kraševca, ki sem ju kdaj spoznala, sem ravno tako srečala na moj prvi delovni dan.

V Živalskem vrtu Ljubljana so bili bolj ali manj vedno prisotni kraševci. Zadnja v tej vrsti sta Tarzan in Vara. Ob mojem prihodu v ZOO sta bila stara Tarzan 2,5 leti, Vara pa 6 mesecev. Oskrbnica, ki me je uvajala v delo, me ni preveč svarila pred njima. Niti ni imela časa: vstopili sva v pesjak in preden je uspela karkoli povedati, sta kraševca pritekla k meni in že smo se čohljali. Od takrat dalje sta me začela učiti vse o kraševcu.

Leta 2000 sem ju peljala na vzrejni pregled, ki je bil moj ognjeni krst, kako peljati pse nekam, kjer je na vsakem koraku pes. Res je, da sem imela tudi doma dva psa, ampak jojprejoj, sami kraševci. Izkazalo se je, da je bil strah odveč in smo bili konec dneva vsi zadovoljni. Srečali smo tudi gospoda Miroslava Zidarja, ki je opravil preizkus dednih zasnov pri pripeljanih kraševcih in ga je mlada Vara navdušila s svojim brezhibnim odzivom, pa tudi takrat že odrasel Tarzan ni zaostajal.

Mnogi med oskrbniki smo se s kraševci srečali prvič. Nekaterim njihov značaj ni bil preveč všeč, saj sta znala pokazati svoje nezaupanje in celo ostro naravo do tujcev ali vsaj do tistih, ki ne cenijo značaja in samostojnosti pastirskega psa. Vsi tisti pa, ki smo spoštovali in razumeli naravo kraševca, smo sklenili z njima trdno prijateljstvo in zaupanje. Sprehodi, česanje in druženje z njima je postala vsakodnevna rutina. Tako sta bila deležna socializacije, ki je tako pomembna za vzgojo kraševca, ki živi v urbanem okolju. Vsako leto smo obiskali tudi specialke v Mariboru, kjer sta pokazala, da se je delo z njima obrestovalo, saj sta mirno prenašala doganje okoli sebe in v tem začela celo uživati. Mirno sta se lahko ob bok postavila vsakemu kraševcu, ki je imel svoj dom pri ljubeči družini. Družina Tarzana in Vare je samo malo večja. Na specialnih razstavah sta se vedno dobro odrezala in »domov« smo vsako leto prinesli pokal ali dva. 

Preberi več