Vzgoja in šolanje

Že pri vzgoji moramo upoštevati, da gre za specifično pasmo z zanjo značilnimi lastnostmi, na katerih zasnujemo globalno strategijo šolanja. Pri tem je splošen princip šolanja enak kot pri drugih pasmah. Upoštevati je treba le, da gre za izrazito suverenega psa, ki se ne bo brezpogojno pokoril v služabnika. Če poznamo njegovo vedenjsko logiko in ga upoštevamo kot partnerja, z njegovo vzgojo in šolanjem ne bomo imeli posebnih težav. S spoštovanjem in doslednostjo si moramo utrjevati avtoriteto, sicer nas bo ignoriral ali pa se nam bo celo uprl. Srečamo se lahko tudi z agresivnostjo, ki pa jo lahko opazimo že ob nakupu, ko je pes še v leglu. Če torej želimo, se lahko nakupu takšnega psa izognemo.

Lastnik, ki zna razumeti in mu pusti oblikovati tudi njegovo  specifično osebnost, s pasmo torej ne bo imel težav, pač pa jo bo vzljubil in cenil. S kraševcem se moremo zavzeto ukvarjati že od začetka. Ob vsaki priložnosti ga moramo primerno izzvati, spodbuditi, mu vcepiti živahnost in navezanost na nas. Agresivnosti in čuječnosti mu ne smemo zatreti, pač pa ju moramo previdno gojiti in usmerjati. Obvarovati ga moramo pred slabimi izkušnjami. Pri tem igra še posebej pomembno vlogo zgodnja socializacija- privajanje na urbano okolje. Bolj kot bo pes živel tesno z nami, lažje ga bomo vzgojili in šolali. Zato zastavimo način šolanja, ki je še bolj podvržen doslednosti in sloni izključno na avtoriteti, celo neke vrste spoštovanju do lastnika. V nasprotnem primeru se bo zaprl vase in sploh ne bomo več mogli vzpostaviti za šolanje prepotrebnega dejavnega stika.

Prezgodnje šolanje ovira slaba zbranost psa, občutno kasnejše pa njegovo slabše dojemanje in prilagajanje. To večinoma drži, vendar so možni tudi odkloni od njegovega tipičnega vedenja in odzivanja, tako kot pri drugih psih določene pasemske skupine, ki ji pripadajo.

Podobno lahko najdejo v  posameznem narodu, ki ima sicer svoje značilnosti, izjeme- posameznike, ki so pravi lenuhi, čeprav pripadajo narodi, ki velja za marljivega, oziroma prave deloholike med pripadniki naroda, ki jim delo ni ravno v ponos oziroma jim ni najpomembnejša vrlina. Tako boste lahko našli (kupili) tudi takšnega kraševca, ki bo živahnejši od svojih vrstnikov in morda tudi vodljivejši.

Kljub temu se je potrebno ob odločitvi za nakup kraševca zavedati, kaj kupujemo.Pomembno je, da se zanj ne odločamo zgolj zaradi njegovega nam všečnega videza in ob tem hkrati pričakujemo, da bo imel vedenjske značilnosti neke druge pasme, na primer nemškega ovčarja. Takšne napake se pri prvih lastnikih sicer pojavljajo praviloma pri vseh pasmah. Nekateri menijo, da ima na primer zmagovalni maltežan tako čudovito dlako sam po sebi, pozneje, ko je seveda će prepozno, pa spoznajo, da so za njegovo lepo dlako poleg genetike pomembni še stalna nega, ogromno porabljenega časa, potrpljenje in znanje. Tako vidimo številne maltežane in bobtaile, ki so na kratko ostriženi, ker jih lastniki niso bili sposobni (ali jih niso znali) vsakodnevno negovati (razčesavati).

Zato pred nakupom vsakega psa, tudi kraševca, dobro premislite, ali mu boste kos oziroma ali je to res pes vaših sanj. Potem bosta oba srečna, sicer pa vam bo postal sčasoma v nadlego (ne po njegovi krivdi).

Kraški ovčarji so praviloma samozavestni, pogumni, zanesljivi v obrambi in borbeni kot malokateri psi, vendar so tudi previdni in nimajo prenagljenih reakcij. So slabši aporterji in sledarji. Te lastnosti so logične glede na njihovo uporabo v daljni in tudi razmeroma bližnji preteklosti. Kraševec je bil nekoč izključno pastirski pes, torej popolnoma samostojen čuvaj ovac in pastirja ter neustrašen branilec pred volkovi in tatovi. Ko je postal zanimiv tudi v mestu, torej kot družabnik in branilec svojega lastnika, je postala prvotna selekcija ožja, hkrati pa bolj usmerjena k okolju prijaznejšemu značaju in kinološko bolj estetski zunanjosti.

Zaradi premajhne razširjenosti in deloma tudi zahtevnega šolanja kraševci še niso postali tržno blago in se niso izpridili v naravni zasnovi, zato so perspektivna pasma. Zelo značilna in vedno bolj prisotna je težnja, da bi vsako srednje veliko pasmo približali idealu službenega (policijskega) psa, pogosto še ožje, tj. idealu nemškega ovčarja (veliki šnavcer in airedalec sta zelo dobra službena psa, čeprav nista v ničemer podobna nemškemu ovčarju). Glavni vzrok za to je dejstvo, da smo marsikatero pasmo iztrgali iz njenega prvotnega okolja in jo gojimo v naseljih oziroma mestih. V to novo okolje se seveda najbolje vklopi pes, ki je šolan, predvsem pa poslušen in nesamoiniciativen. Pri šolanju iz teh pozicij lahko pridemo s kraševcem v konflikt, če ne upoštevamo dovolj njegove vedenjske logike. Zato je treba na njegovo naravno zasnovo vplivati intenzivno že tedaj, ko je še mladič, če hočemo, da bo imel tako izoblikovan značaj, da bo njegovo vedenje prilagojeno urbanemu okolju in našim zahtevam. Vsak, ki izbira pasmo, mora izbrati tisto, ki bo zadostila njegovim željam in zmožnostim. Pomembno je, da ne kupi psa pasme, ki mu je na prvi pogled všeč, hkrati pa v njej išče ideale druge pasme. Pri tem marsikateri nov lastnik kraševca pozablja (ali pa ne ve), da je kot pastirski pes nenadomestljiv in da mu v tem tudi popularen nemški ovčar ne more biti kos. Pravi kinolog, ki zna razumeti psa in mu pusti, da se oblikuje tudi njegova specifična osebnost, seveda do neškodljive mere, bo to pasmo prav gotovo vzljubil in cenil.

VZGOJA

S kraševcem se moramo zelo zavzeto ukvarjati že od začetka. Čim strokovnejša bo vzgoja, tem lažje ga bomo pozneje izšolali. Če je že na splošno pravilna in dosledna vzgoja pogoj za uspešno šolanje, to še veliko bolj velja za kraševca. Čeprav je kot dolgotrajni pastirski pes idealen za to, da živi vse leto zunaj, je s stališča vzgoja vendarle veliko bolje, da ga imamo v stanovanju, ker ga tako najbolje navežemo nase in socializiramo. Le tako da lahko vseskozi nadzorujemo in mimogrede vzgajamo, usmerjamo ter umirimo. Poleg tega ne bo mogel imeti škodljivih in nepredvidenih stikov z okolico, ki bi lahko oteževali njegovo vklapljanje v urbano okolje.

Če ga nameravamo imeti za čuvaja ovac ali koz (drobnice), potem je jasno, da mora biti zunaj in že kot mladič skupaj z ovcami. Tako je vzgoja prilagojena tej njegovi vlogi, za katero je bil v daljni preteklosti pravzaprav vzrejen (prijazen in zaščitniški do črede, nezaupljiv do tujcev, hraber branilec proti volkovom ali potepuškim psom, zvest svojemu gospodarju in samostojen). Tudi izbira mladiča je podrejena ustreznemu vedenju že v leglu. Že od vsega začetka naj ima čimmanj stika z ljudmi in drugimi psi. Z njim se ukvarjajmo le, kolikor je nujno potrebno, da prepečimo njegovo navezanost na človeka in mu omogočimo samostojnost ter čim večje osredotočanje na zaščitno vlogo. Le tako bo lahko uspešno opravljal nalogo pastirskega psa. Poleg tega je priporočljivo in tudi varneje, da uporabljamo hkrati dva kraševca in po možnosti oba samca. Pomembno je namreč, da je pastirski pes dovolj močan, da lahko čuva in ubrani drobnico pred volkovi. Za to je eden kraševec premalo, iz istega razloga pa tudi ni rako primerna samica, saj je šibkejša od samca. Tudi v preteklosti so imeli psice za vzrejo, samce pa za čuvanje.

Kraševec = Karst Shepherd / Miroslav Zidar ; prevod v angleščino Maja Mugerle. - Ljubljana : Kinološka zveza Slovenije, 2011

Damjan Vitez in Ista Silber na Drenigovem memorialu 2014 sta tekmovala v poslušnosti po programu B-Bh - KLIK