Vzreja Kraškega ovčarja je nekoč zajemala predvsem razširjeno območje slovenskega Krasa in delno polotoka Istre, danes pa je vzreja razpršena preko celotnega območja Slovenije…

Od vseh strani sveta prihajajo pozivi k ustavitvi propadanja, uničevanja naravnega okolja našega planeta; pozivi, da pomagamo zgraditi prihodnost, v kateri  bo človeštvo živelo v večji harmoničnosti v razmerju z naravo. Gre za razvoj po načelu trajnosti, ki ne ogroža obstoja drugih vrst, ohranja sisteme, omogoča življenje, ohranja biotsko raznovrstnost in zagotavlja trajnostno rabo obnovljivih virov. Tudi za nas velja, da bomo uspeli le, če bomo spoštovali naravo in varovali življenje v njej. Če bomo imeli kulturen odnos do dediščine naših prednikov in če jo bomo znali ohraniti in obvarovati za naše potomce.

Domače živali so stara kulturna vrednota človeštva. Tisočletja že sobivajo z nami in nam pomagajo preživeti. Na splošno so domače živali tiste živali, ki jih človek vzreja za svoje potrebe in ki živijo pod njegovim varstvom ter oskrbo.

V stoletjih in tisočletjih razvoja po udomačitvi, so iz geografsko izoliranih populacij nastale podvrste in znotraj njih podtipi, prilagojeni razmeram določenega okolja in podnebja. Dobili smo številne avtohtone domače živali in s tem biotsko, gensko raznovrstnost.

V tisočletjih sobivanja človeka s psom so se glede na potrebe človeka oblikovale različne vloge psa. Kamor je šel človek, mu je pes sledil in mu pomagal preživeti – tudi na najodročnejših krajih sveta. Med prvimi je človek vzredil pastirske pse, ki so čuvali domače živali in lastnino. Vlogo pastirskega psa pri nas še vedno odlično opravlja kraški ovčar.

Gre za pomembni del naravne in kulturne dediščine, ki se je v stoletjih kalil v odnosu človeka do narave. Od tedaj, ko so naši predniki preko ustnih, kasneje pisnih sporočil, pridobljenimi veščinami ter praksami, znanje uspešno prenašali na naslednje rodove. S tem so gradili okolje v katerem še danes odmevajo prav vsi elementi ohranjenih vrednot in zavesti o pomenu ohranitve kraškega ovčarja.

S prenašanjem, združevanjem in povezovanjem različnih znanj, sorodnih ustanov, kadrov in z zgledom, se gradi vedno večja prepoznavnost in priljubljenost pasme. Slovenija in posledično tujina znata prepoznati in celostno vključiti bisere naše dediščine v celostno zgodbo države, vredne obiska turistov celega sveta.

S svojo pojavnostjo in celotno zgodbo pasma hkrati bogati in osmišlja slovensko kinološko dediščino in jo postavlja ob bok drugim, tudi veliko večjim narodom.

V preteklosti smo pozabili na marsikatero avtohtono domačo žival, kljub opozorilom nekaterih posameznikov, da z izgubo biološkega materiala nastaja tudi velika gospodarska škoda. Danes smo priča velikemu napredku na področju molekularne biologije. Avtohtone domače živali pa naglo pridobivajo na svojem izjemnem pomenu: pomenijo pomembno zakladnico genov, ki prispevajo k ohranitvi biotske pestrosti in nudijo priložnost za vključitev nekaterih lastnosti v sedanje genotipe domačih živali. Prav zato po vsem svetu iščejo primerke starih pasem in ustvarjajo genske banke. Slovenske avtohtone domače živali so vredne vse naše pozornosti in so pomemben sestavni del naše naravne in kulturne dediščine. Skozi stoletja so se kalile v našem okolju, vzgajal pa jih je naš, slovenski človek.

Žal smo zadnja desetletja iskali tuje, ‘modne’ pasme z visoko proizvodnostjo in z njimi kratkovidno nadomeščali, navadno manj produktivne, avtohtone tipe domačih živali. S tem smo izgubili številne avtohtone, stare tipe in prispevali k zmanjšanju genske različnosti pri posameznih vrstah domačih živali. Brezumno smo posegli v zakone narave, ki prav z raznovrstnostjo življenja na Zemlji – rastline, živali, ekološki sistemi – omogoča preživetje človeštva. Kot da bi pozabili, da so zakoni narave edinstven primer vrhunskosti, popolnosti in lepote.