Kmet in rejec drobnice (kmetija Kržič)
Poklicno sem se sprva ukvarjal s programiranjem, žena pa je pianistka. O kmetovanju nisva vedela veliko, bolje rečeno, nič. Sva pa, za poročno darilo, bolj za hec, od prijateljev dobila kozico. Ravno kozica je bila razlog, da sva začela razmišljati o umiku iz vsakodnevnega vrveža v naravo. Porodila se je ideja o kmetiji, samooskrbi, o reji drobnice in sirarstvu.
K ideji sva pristopila zagnano, a tudi profesionalno. Veliko sva brala, iskala znanja po terenu in, med drugim, našla sodelovanje z Zavodom za gozdove, kjer je takrat potekal projekt SloWolf. Tam sva našla napotke za zaščito živali. Elektro ograja in pastirski pes naj bi bila skorajda stoodstotna zaščita. Ker živimo na področju, kamor zahaja tako volk kot medved, je bilo hitro jasno, da se bova poslužila obojega.
Pri izbiri pastirskega psa, sva najprej kupila dve tornjakinji (bosansko-hrvaška pasma). Oba mladiča iz delovne linije. To pomeni, da so že starši psa v rednem stiku z živalmi in aktivno opravljajo naloge pastirskega psa. Pri psu iz delovne linije je verjetneje, da bo podedoval tiste lastnosti, ki jih pričakujemo od varuha črede. Pri vzrediteljih psov so običajno mladiči že v prvih tednih življenja deležni spoznavanja drugih živali.
Izkušen vzreditelj pastirskih psov bo prepoznal prve znake, ki kažejo na to, ali je mladič primeren za pastirskega psa, in bo zainteresiranemu rejcu znal svetovati pri izbiri mladiča.
Tornjakinji sta se hitro povezali s čredo in večjih težav z uvajanjem ni bilo. Sem pa hitro opazil, da ob zaznani nevarnosti ne stečeta v smer od koder le ta preti, temveč sicer glasno lajata, a se umikata nazaj, za čredo.
Takoj sem začel razmišljati, da bi v funkcijo varuha črede uvedel še psa, ki bi bil karakterno odločnejši in pogumnejši branitelj črede.
Po različnih pogovorih na zavodu in s prijateljem Blažem Vehovarjem, ki je poznavalec pasme kraški ovčar, sva se z ženo odločila, da poizkusiva s to, našo avtohtono pasmo. Povedano mi je bilo, da je kraševec v funkciji pastirskega psa čuječ, pozoren in ima izostren vonj ter sluh. Po svoji telesni zgradbi ni tako velik, prilagojen razmeram v katerih opravlja svoje delo; po karakterju pa neustrašen, samozavesten in sposoben (samo)odločanja. Ta pes ve, da mora zaščititi čredo, ne glede na moč nasprotnika.
Kot rečeno, je na naši kmetiji več pastirskih psov različnih pasem. Kraševec se dobro ujame z ostalimi, ker je bil pravilno uvajan v funkcijo pastirskega psa. Kar sem opazil že pri Tisi in kasneje pri Krasu je, da se ti psi izjemno dobro znajdejo na terenu, ki ni raven in na katerem je veliko kamenja, raztresenega tako neenakomerno, da drugim psom povzroča takšen pašnik nekaj negotovosti in terja nekaj razmisleka pri hoji. Pri naših, kraških ovčarjih, pa se zdi, kot da jim je strm in kamnit pašnik v krvi.
Po nakupu in uvajanju dveh samic pasme bosanski tornjak, smo se odločili še za kraševca.
Kraševca oziroma kraševko, smo izbrali tudi zato, ker je naša avtohtona pasma in ker smo imeli lepe spomine nanj iz otroštva.
Samica Tisa (Page, skotena leta 2017) je bila skrbno uvajana v čredo in na terensko delo, vajena na elektro ograje, premike na nove lokacije in na vse družinske člane. Tisa se je uvajala ob dveh samicah pasme tornjak, ki sta prav tako bili uvajani po smernicah za vzgojo pastirskih psov.
Tisa je hitro pokazala svoj značilen karakter – čuječnost, navezanost na čredo in družinske člane. To lepo lastnost, ki je pri drugih pasmah nisem zaznal, namreč, da se izjemno lepo odziva tudi na vse družinske člane, bi rad še posebej podčrtal. Za našo družino je to bistvenega pomena, saj je pri hiši sedem otrok. Večina njih že pomaga pri vseh opravilih. Tako ne bi nikdar želel imeti psa, pri katerem ne bi bil stoodstoten, da bodo otroci ob njem varni!
Živali pasemo na več lokacijah, največ časa pa se zadržujejo na hribu Sveta Ana nad Podpečjo, v občini Brezovica. Naše črede molznih živali varujemo z elektromrežami in pastirskimi psi. Za pastirske pse smo se odločili zaradi vse več napadov medveda ali volkov v naši bližini. V letih 2009- 2019 smo večkrat slišali od sprehajalcev, da so videli ali srečali medveda. V letu 2018 pa je trop volkov napadel in poklal ovce v sredini vasi Kamnik pod Krimom, neposredno v naši bližini.
Več medvedov se je gibalo na tem območju, od klateškega samca, do medvedke z mladiči. Slednji so večkrat zahajali v našo bližino, tudi sam sem medvedjega mladiča videl med vožnjo na molžo na Sveto Ano.
Nekega jesenskega jutra sva z ženo prišla na molžo na sveto Ano. Presenetila naju je skoraj v celoti podrta visoka elektromreža (elektroograja). Pod mrežo pa je bila ujeta vidno izčrpana kraševka Tisa in glasno hropla. Živali v čredi so bile prestrašene, nemirne in plahe.
Sprva nama ni bilo jasno kaj se je zgodilo. Psa sva odpeljala v veterinarsko oskrbo, kjer so bili zaskrbljeni, saj je bila samica Tisa v zelo slabem stanju, šoku. Koliko časa je bila ujeta v delujoči elektro mreži, kjer jo je tresla elektrika? Na to vprašanje nisva našla odgovora, le predvidevanje, da je že nekaj minut dovolj za uničenje srčnega ritma in kasneje pogin. Po opravljenih preiskavah je bilo ugotovljeno, da ima edem pljuč, poginila pa je zaradi odpovedi ledvic. Postavilo pa se nama je novo vprašanje – le kako se je znašla pod podrto mrežo?
Tisa je bila na pašniku skupaj s tornjakinjo Belo, delovali sta skupaj. Tisa je pogumno branila teritorij, lajala, hodila ob elektroograji in opozarjala čredo na prežečo nevarnost, medtem ko je bila samica Bela zadaj, za čredo. Medved je hodil ob mreži, vse je bilo prehojeno in teren poškodovan od težke živali. Mrežo je poizkusil prečkati, podrl je mrežo v dolžini 200m, kraševka Tisa se je ujela pod mrežo, med tem, ko se je pogumno zoperstavila medvedu. S svojim življenjem je kraševka ubranila življenja celotne črede in s tem odigrala ključni, a hkrati tako tragičen trenutek v varovanju.
Z njenim poginom smo se težko sprijaznili, stara je bila slabi 2 leti. Ravno smo jo dodobra uvedli na njeno delovno mesto. Ko smo osmislili njeno borbo, da je izgubila življenje na dolžnosti in da je bila za varovanje vzgajana, smo lažje sprejeli dejstvo, da je več ni.
Kmalu po tem dogodku sva se z Blažem zopet slišala. Tako smo dobili ponudbo za novega kraševca. Brez oklevanja sva se z ženo odločila za nakup psa pasme kraški ovčar. Nanj je bilo treba malo počakati, v spomladanskem času, leta 2020, se je skotil Kras. Kras Pižmohtov.
O uvajanju samca Krasa v funkcijo pastirskega psa, je bil posnet dokumentarni film z naslovom Sinovi burje (Blaž Vehovar, Miha Čelar). Film so deloma snemali na naši kmetiji. Dosegel je velik odmev v Sloveniji in tudi v tujini, prejel tudi nekaj nagrad. Kras pa je bil še kako leto in pol tako oblegan s strani obiskovalcev/ pohodnikov, ki so videli film, da sem ga vsake toliko moral umakniti s pašnika, da je imel mir.
S kraškim ovčarjem Krasom smo res zelo zadovoljni. Nalogo varuha črede opravlja zgledno in je ob vsaki nevarnosti prvi ob mreži in z glasnim laježem opozarja, naj si tako ljudje kot živali ne drznejo vstopiti v pašnik. In kot sem omenil – tudi Kras ni le branitelj črede, je izjemno ljubeč in popustljiv do naših otrok. Zaradi tako lepega značaja, mu tudi ni težko odpustiti kako traparijo, ki jo zakuha ali pa njegove (pregovorno-kraško ovčarske) trme.
Janez Kržič, kmet in rejec drobnice (kmetija Kržič)
