OPIS ZUNANJOSTI
Povzeto po knjigi Kraševec = Karst Shepherd / Miroslav Zidar ; prevod v angleščino Maja Mugerle. – Ljubljana : Kinološka zveza Slovenije, 2011
SPLOŠNO
Iz skromne razširjenosti pasme med drugim izvira tudi premajhno poznavanje te pasme, še posebej zunaj naše države. Zato maloštevilnost ne predstavlja le genske slepe ulice, temveč tudi nevarnost selekcijske mlačnosti, saj obstaja zaradi slabega poznavanja pasme možnost, da se premalo dosledno upoštevajo oziroma nestrokovno vrednotijo tipične lastnosti ali nedopustna odstopanja od standarda. Kraševec je namreč pasma, katere zunanjosti ni lahko presojati.
SPLOŠNI VIDEZ
Za oceno zunanjosti psa je odločujoč splošni videz. Kraški ovčar je po splošnem videzu srednje velik, mišičast, močnega okostja, dolgodlak, železno sive barve, z zbitim in razmeroma kratkim trupom. To je torej tisto, kar se človeku ob pogledu nanj takoj vtisne v spomin. Potem nas opozorita nase še značilno zaobljena glava s spuščenima uhljema, ki bi jo brez površnosti težko primerjali z glavo katerekoli druge pasme, in košat spuščen rep, v afektu včasih tudi malo zavit čez hrbet. Čim bolj se splošni videz kraškega ovčarja razlikuje od tipičnega, tem bolj je prisotna možnost zamenjave s šarplanincem, razen ko gre za atipičnost, ki presega medsebojno diferenciacijo obeh pasem.
GLAVA
Značilna sta tudi spuščena uhlja z navzven zavitima prednjima robovoma. Sta srednje velika in srednje dolga ter zmerno visoko nastavljena. Takšna dopolnjujeta skladno, zmerno močno glavo in delno tudi vplivata na takšen videz glave. Odlakana sta razmeroma kratko, le proti korenu se dlaka postopno daljša in ju štrleče obdaja. Oči so mandljeve oblike, vendar nekoliko bolj okrogle kot pri nemškem ovčarju. Ne smejo biti bolščeče. So zmerno široko razmaknjene, skladno s širino glave. Dajejo miren, samozavesten in hkrati odkrit, skoraj predrzen izraz; kljub temu je v njih nekaj blagosti, včasih tudi otožnosti. Šarenica je kostanjevo temno rjava. Gobec je srednje dolg in se proti smrčku zožuje. Proti lobanjskemu delu mora biti prej skromen kot pa dajati vtis močnega, še najmanj pa oglatega oziroma medvedjega gobca. Kljub temu je razmeroma globok in širok predvsem v korenu. Nosni gredelj mora biti vedno raven. Smrček je razmeroma širok in vedno popolnoma črn. Ustne so precej mesnate, vendar suhe in napete, priležene in črno pigmentirane: razvite so skladno s krepkostjo gobca. Zobovje je, kot se spodobi za pastirskega psa, precej močno (posebej derači in sekalci), vedno mora biti škarjastega ugriza in polnoštevilno.
VRAT
Je zelo močan in suh z rahlo vbočenim grebenom, nošen zmerno pokonci. Dolg je približno 25cm. Praviloma se podgrlina ne pojavlja. Mogočnost vratu daje košata in gosta dlaka, ki ga zato na videz nekoliko skrajša.
VIHER
Je pri kraševcu razmeroma poudarjen in dolg.
HRBET
Je vedno raven, srednje dolg, suhih mišic in čvrst, tudi razmeroma širok.
TRUP
V večini primerov je krepko razvit in segajoč globoko do komolcev ali še čez. K takšnemu videzu precej pripomore tudi dolga gosta dlaka.
VIŠINA
Označbo »srednje velik« opredeljuje višina. Ta je od vseh lastnosti kraškega ovčarja še najmanj ustaljena. Po standardu, veljavnem pred letom 1985, je bila idealna višina za samce 57cm, za samice pa 54 cm.
OKOTENOST
Okotenost je medsebojen odnos kosti iste okončine, izražen s kotnimi stopinjami.
Pri kraškem ovčarju je kot med plečnico in nadlahtnico 95°-100°; pri tem tvori plečnica s horizontalo 50°. Kot med nadlahtnico in podlahtnico je 135°-140°. Torej je okotenost kraškega ovčarja nekje med okotenostjo nemškega ovčarja in šarplaninca, toda bližje okotenosti nemškega ovčarja. Okotenost zadnjih nog je pogosto razmeroma odprta (strma). Tako pogosto znaša kot kolenskega sklepa 120°-125°, kot skočnega sklepa pa največ 130°.
DLAKA
Poglaviten okras kraševca je dlaka; ne le zaradi dolžine ali gostote, torej košatosti, ampak tudi zaradi stanovitne železno sive barve. Dolžina dlake je praviloma dolga več kot 10 cm, pogosto lahko tudi do 16cm, razen na glavi in uhljih, nekoliko krajša pa je tudi na spodnji strani nog. Temu primerno je njen razvoj nekoliko upočasnjen:
- šele pri treh mesecih začne izgubljati puh na gobcu, na spodnjem koncu nog in na konici repa;
- pri štirih mesecih in pol ima puh še na čelu, okoli uhljev in delno tudi še po uhljih, po vratu in prsih, na nadlahti, ob trupu, pod trebuhom, na ¾ hrbta (razen na vihru), po stegnih, na križu in do polovice repa;
- po petih mesecih in pol je puh samo še na čelu, okoli uhljev, po vratu do polovice nadlahti, delno pa tudi še na križu in po stegnu;
- pri sedmih mesecih ima puh le še okoli uhljev in med uhljema, torej le deloma še po čelu;
- pri osmih mesecih pa ima puh le še nekoliko okoli uhljev.
Z rednim česanjem lahko to čiščenje poddlake nekoliko pospešimo, vendar ne bistveno. Brez česanja pa ne le upočasnimo čiščenje dlake, temveč predvsem omogočimo, da se zastali puh zgnete v klobučevinaste strdke, ki jih ni več mogoče razčesati, temveč jih je treba previdno odstriči; previdno zato, ker so ti strdki praviloma tesno ob koži, ki bi jo lahko ob neprevidnosti ranili.
BARVA
Barva je temno železno siva s svetlo sivo do bledo rumeno poddlako. Pogoste so tudi temno sive maroge po nogah. Obvezna je temno siva maska po glavi. Za kraševca so značilne, vendar ne pogoste tudi črne maroge po nogah, ki jih sorodne pasme pastirskih psov železno sive barve nimajo. Torej marogaste noge niso hiba, temveč so ena od dragocenih značilnosti. Marogasto obarvani kraševci so običajno tudi nežnejše konstitucije in bolj kvadratastega trupa. Pri vzreji bi bilo treba paziti, da se nam ta tip kraševca ne izgubi, ker je enkraten in brez rumeno-rjavih primesi. Je pravi zaklad.
Glede na poreklo obstajajo primeri, ko so mladi psi razmeroma zelo svetlo sivi in z leti nekoliko potemnijo. To se zgodi tudi vsem ostalim že prvotno temnejšim vrstnikom. Temnenje dlake po navadi traja do četrtega leta starosti; pri psih iz nekdanje psarne Framska pa tudi dlje in do skoraj črne barve. Ta pojav je iz današnje vzreje skoraj popolnoma izginil. Pri nekaterih kraševcih tvorijo temno sivost dlake tudi posamezne črne dlake, posejane med sive, ki lahko po daljšem izpostavljanju soncu tudi porjavijo (bakren lesk), redko pa je ta porjavelost rezultat podedovane rjave barve (posledica vkrižanja šarplaninca). Pojav posameznih črnih dlak verjetno izhaja iz vkrižanja novofundlandca. Nezaželena je tudi svetlo rumena osnovna barva namesto svetlo sive.
Nezaželena, vendar sem ter tja pojavljajoča se t.i. račja glava (svetlo rumena do svetlo rjava barvna lisa po prednjem spodnjem delu lica in delno ob straneh gobca- ob ustnah), prav tako spremeni za kraševca sicer značilen umirjeno resen in hkrati prijazen izraz. Tako obarvana glava ni pogost pojav; včasih se je pojavila v psarni Ribič, sedaj pa je precej prisotna tudi drugje.
GIBANJE
Kraški ovčar ni izrazit tekač, kot je npr. nemški ovčar. Glede na zanj značilno gradnjo telesa je njegovo gibanje v kasu manj izrazito. Zato hrbet kraševca med kasom tudi ni popolnoma miren, temveč nekoliko poskakuje.