Vzreditelja kraških ovčarjev in rejca drobnice
Kraški ovčarji že več stoletji pomagajo pastirjem pri čuvanju drobnice na slovenskem Krasu in Istri. Težko si zamišljamo, kako bi pastirji brez tako odličnega pastirskega psa obvarovali svojo čredo pred zvermi kot so volk, medved, ris, šakal, ki so že od nekdaj prisotni na tem območju. Drobnica je pašna žival, ki jo najbolj ogrožajo prav ti plenilci, njim pa so se uspešno postavil po robu prav kraški ovčarji, ki so s svojo prisotnostjo in hrabrostjo preprečili napade zveri.
V zadnjem času se je pri nas, posebej na Krasu, zelo povečalo število zveri, pojavljajo se tudi tam, kjer jih do sedaj ni bilo. Posledično se je s tem pojavila tudi potreba po učinkovitem varovanju drobnice skoraj po celi Sloveniji. Nastala je velika potreba po dobrih pastirskih psih, kar naš kraški ovčar zagotovo je.
Kraškega ovčarja ne delimo na delavno in razstavno linijo, ampak so lahko družinski psi, čuvaji hiš, gospodarjevega imetja ali tudi samostojno opravljajo delo čuvaja drobnice na pašniku. V Sloveniji nas je kar nekaj vzrediteljev kraških ovčarjev, ki vzrejamo kraške ovčarje od mladiča do primernega psa za samostojno pašo na pašniku.
Izbira pravega mladiča za pašo drobnice, se začne že pri nas, vzrediteljih. Zaželeno je, da mati mladičev opravlja delo pastirice in ima leglo na posebnem mestu, ločenem z ograjo, v hlevu. Tako mladički že od samega začetka pridejo v stik z drobnico. Naloga lastnika je, da po četrtem tednu starosti mladičev prične z izbiro karakterno pravega mladička za delo na pašniku. Mladič mora biti umirjenega značaja, ne sme biti agresiven, predvsem pa ne plašen. Do devetega tedna starosti, ko gre mladič k novemu gospodarju, psička vsak dan navajamo na prisotnost drobnice. Dokler mladič ne dopolni starost šest mesecev, mora imeti v hlevu posebno mesto, hiško ali manjšo kletko, da se lahko umakne pred agresivnimi živalmi. Posebej je to pomembno kadar ovce ali koze kotijo in pazijo na svoje mladiče. Novi lastnik in vzreditelj nato še vsaj eno leto sodelujeta pri uvajanju psa v novo čredo, ki mora potekati ob budnem nadzoru in takojšnji korekciji morebitnih napak. Tudi takrat, ko prvič pustimo psa samega s čredo, ga je potrebno večkrat dnevno opazovati, da vidimo, če poteka vse tako kot smo ga naučili, da ne preganja drobnice, kar bi lahko sprožilo njegov lovski nagon. Pes naj bi bil dokončno pripravljen na samostojno pašo nekje po drugem letu starosti.
Kraški ovčar je srednje velik pes, močne konstitucije, bogato odlakan, ki povsem odgovarja geografskim lastnostim Krasa in Istre. V preteklih letih sem imel izkušnje z kar nekaj velikimi in težkimi pastirskimi pasmami, vendar se mi je med vsemi najbolje obnesel prav naš, kraški ovčar. Pasma se je izkazala z odličnim, ne agresivnim značajem, vseeno so to neustrašni psi, pripravljeni braniti čredo, gospodarja in njegovo lastnino za ceno svojega življenja.
Sam imam s kraškimi ovčarji dolgoletne izkušnje. Iz moje vzreje prihaja kar lepo število legel, nekateri mladiči so odšli za družinske pse, drugi za čuvaje hiš, nekatere pa sem prav posebej izbral za čuvaje, pastirje drobnice. Z lastniki mladičev ostajam v stiku in dobivam povratne informacije. Prav vsi novi lastniki so z njimi zelo zadovoljni, nekateri so pri meni kupili že drugega kraškega ovčarja. Velja rek “enkrat kraški ovčar, za vedno kraški ovčar”.
Naj navedem nekaj primerov iz mojih izkušenj, kako odlični čuvaji so kraški ovčarji.
Po velikem neurju sem odšel kakih tristo metrov od kmetije popravljat poškodovano cesto. S seboj sem kot vedno vzel kraško ovčarko, ki je pridno ležala blizu mene. Naenkrat se je psička močno vznemirila in z vso močjo stekla do kmetije, jaz pa za njo. V zadnjem trenutku sem še videl, kako je lovila lisico po kokošnjaku. Lisica je s kokošjo v gobcu urno zbežala iz kokošnjaka, kraševka pa za njo. Lisica je v begu in v strahu za svoje življenje izpustila kokoš in se nekako prevalila čez varovalno ograjo. Pobegnila je v gozd, kjer jo je še nekaj časa preganja kraška ovčarka. Od takrat so imele kokoši pred lisico mir. Ni se več vrnila.
Prav tako pogumno se je kraševka izkazala pri branjenju pravkar rojenih jagenjčkov na pašniku. Šakali so zavohali kri in vonj po jagenjčkih in kar trije so se napotili proti njim. To namero jim je v zadnjem trenutku s hrabrim napadom preprečila kraška ovčarka. Razgnala jih je po gozdu in od takrat smo imeli tudi pred njimi mir.
Tudi volkovi so že šli mimo naše kmetije, med njimi tudi legendarni volk Slavc. Prav tako se je okoli kmetije potikal medved, a stalež drobnice je po zaslugi hrabrih kraških ovčark ostal do danes nedotaknjen.
Na drugi strani hriba, kjer so drobnico in krave varovali le s tremi elektro žicami, brez pastirskih psov, so volkovi naredili pravi pokol.
Leto in pol nazaj sem po žalostnem spletu naključij ostal brez moje kraške ovčarke Tami. Na pašniku je ostala zgolj Tajga, velika in močna kavkaška ovčarka. Ker sem že nekoliko v letih, nisem imel namena več kupovati psov. Bil pa sem tudi prepričan, da bo s Tajgo na pašniku vse kot mora biti. Kmalu sem opazil, da so divje živali postale pogumnejše in so se začele preveč približevati pašniku. Predvsem zaradi jelenjadi in srnjadi sem imel nekaj škode pri elektro ograji. Kavkaška ovčarka Tajga je sicer velika psica z močnim, mogočnim in zastrašujočim glasom, a za moje potrebe, premalo pozorna in čuječa, pa tudi malce lena. Kar pa zavoljo njene velikosti in teže niti ni čudno. Ti psi so pač vzrejeni za drugačen tip paše in za drugačno, bolj odprto okolje.
Tako sem bil na koncu, primoran zopet poseči po kraški ovčarki. Kupil sem jo pri Marjanu Pahorju (psarna Kamen gora). Vila Kamen gorska je več kot uspešno prevzela in zapolnila vrzel moje pokojne Tami. Pregovorna čuječnost kraških ovčarjev in sposobnost hitre zaznave divjadi, ko je jaz sploh še ne vidim, je pašnik naredilo zopet varen. Njene hitre reakcije in lajež pa drže divjad daleč stran.
Sem zelo ponosen lastnik in vzreditelj te edine slovenske avtohtone pasme psov. Varujmo in cenimo jo, saj je resnično slovensko kinološko zlato.
Živa zgodovina Krasa in Istre nas pelje v zahodni in južni del Slovenije, kjer se je izoblikoval naš pastirski pes kraški ovčar. Pokrajina je v večini skalnata, porasla z nizkim grmičevjem in ima malo površinskih vodnih virov, – skratka lepa divja narava. Podnebje je zelo raznoliko, z močno burjo, sušo in občasnimi neurji. Naš kraški ovčar se je skozi čas izoblikoval in prilagodil avtohtoni ovci istrski pramenki, gospodarju in dostikrat neprijaznemu kraškemu podnebju. Življenje kraškega ovčarja kot pastirja ni bilo lahko, vendar je s svojo trmo, vztrajnostjo in predanostjo čredi vse to premagal. Od vseh pasem pastirskih psov je prav naš kraški ovčar najbolj primeren in prilagojen za življenje in delo z drobnico na našem območju. Ostale pasme psov se ne morejo primerjati z njim, saj so se oblikovale na klimatsko drugačnih področjih. Kraški ovčar se je konstitucijsko povsem prilagodil glede na zahtevno pokrajino, tako po velikosti, konstituciji, barvi in značaju. Predvsem se kraški ovčar od drugih pasem psov loči po načinu paše. Večji, težji psi so prilagojeni na ogromne pašnike, naš kraški ovčar pa na manjše črede, na manjše pašnike pa tudi ne na nomadsko pašo.
Skratka, naš kraški ovčar je plemenit, neustrašen, vodljiv, neagresiven pes ter neizmerno vdan svojemu lastniku in čredi. Zato je najprimernejši za čuvaja na področju Slovenije, kjer bi uporaba večjih in agresivnejših pasem bila lahko problematična tudi zavoljo množic pohodnikov, ki se ob pašnikih ne znajo pravilno vesti.
Emil Pižmoht, dolgoletni vzreditelj (psarna Pižmohtova)
