Ivica in Viktor Kren, dolgoletna vzreditelja (psarna Lumivik)
Sva starša fanta Vikija, ki ima cerebralno paralizo. Življenje ga je prikrajšalo za marsikaj – prijatelje, študij, delo… Viki si je želel psa, ki bi mu nadomestil vse, kar je pogrešal.
Po smrti našega nemškega ovčarja, smo se zopet odločili za psička in s tem uresničili njegovo željo. Hoteli smo prijaznega kužka, nekoliko večjega, z daljšo dlako. Kužka, ki ga bomo imeli radi in on tudi nas.
Po prebiranju knjig, posvetovanjih s kinologi in ljubitelji psov, smo se odločili za kraškega ovčarja – slovensko avtohtono pasmo – saj smo Slovenci in to je naš pes.
Po kužka smo se odpeljali v Idrijo h gospodu Emilu Pižmohtu. Kuža se nam je prikupil že na prvi pogled, saj je bil majhna, puhasta kepica z nežnimi očmi in močnimi šapicami.
Postavil se je na svoje štiri tačke, malo zabevskal in si mislil: “Vi ste torej moji novi gospodarji. Upam, da me boste imeli radi in mi bo lepo pri vas.”
Nato smo ga odpeljali. Viki ga je vso pot držal v naročju in ga božal. Menim, da sta že takrat postala prijatelja. Ko smo ga pripeljali domov, si je najprej ogledal okolico hiše, nato pa zaspal, saj je bil utrujen od dolge poti.
Prve dni je ponoči malo zajokal, saj je pogrešal svojo mamico, bratce in sestrice. Viki je večkrat ponoči vstal in šel k njemu, ga potolažil in kuža se je umiril. Včasih sem ga zjutraj našla kar v njegovi postelji. Počasi smo ga začeli navajati na novo bivališče v boksu. Hitro se je navadil. Zelo je užival na sprehodih, stekel malo naprej po poti, a se hitro vrnil, če ni videl koga od nas. Viki je ob kužku užival, skrbel za njegovo čisto bivališče, mu nosil hrano, vodo, pa tudi kakšen priboljšek se je našel vmes. Lahko bi dejali, da je mali kraški ovčarček Vik deloval na sina terapevtsko. Skrb zanj in obojestranska ljubezen so iz Vikija privabili čutnost, nežnost in splošno boljše počutje, odprtost.
Kužka smo pri štirih mesecih vpisali v malo pasjo šolo, pozneje pa še v šolo poslušnosti, saj smo vedeli, da se mora kuža naučiti marsikaj. Z njim pa smo hodili tudi na razstave po celi Evropi, kjer se je zelo izkazal. Bil je Slovenski, Hrvaški, Avstrijski, internacionalni, Evropski in svetovni prvak.
Z njim smo hodili tudi na promocije, ga predstavljali v šolah, hodili v muzej v Celje, v Hermanov brlog, kjer smo ga predstavljali otrokom iz celotne Slovenije, ki so si prišli ogledat muzej. Kuža je bil nekaj časa pri nama, nato pa se je počasi pomaknil k otrokom, sedel mednje in jim dajal tačko. Otroci so bili nad njim navdušeni, pa tudi odrasli smo ob tem uživali. Večkrat smo bili predstavljeni tudi na TV.
Žal pa se leta tako kot nam tudi kužkom iztečejo. Na Vika, kot našega prvega kraškega ovčarja, nas spominja slika, ki jo je naslikal akademski slikar gospod Blaž Vehovar.
Vik je imel tudi precej potomcev, z vzrejo kužkov pa sva se začela ukvarjati tudi midva z možem. Samička Astra je bila do nas prijazna, do tujih ljudi pa stroga, vendar je znala presoditi značaj človeka, ki je prišel do nje.
Iz Finske sta se po kužka pripeljala g. Jan in ga. Marja. Pogovarjali smo se pred hišo in naenkrat gospe Marje ni bilo več z nami. Ustrašili smo se in vsi stekli v boks. Astro in mladičke je gospa božala pa ji Astra ni naredila nič. Zanimivo, kajne?
Pri nas so se skotili in živeli kužki: Bani, Nil, Nesi, Mindi in Vik.
Tudi naš najmlajši kraški ovčar Dik (ima 2 leti), je zelo lep kuža in rad ima otroke. Vsakemu se prikupi s prijaznim pogledom, mu da tačko, je zelo dober čuvaj hiše, z njim pa nadaljujemo tradicijo razstavljanja, saj je že slovenski mladinski šampion in slovenski veleprvak. Tudi Dik ima Vikija zelo rad. Ko pride Viki iz zavoda VDC, gre najprej k njemu. Kuža se usede, mu da tačko, položi glavo na njegovo ramo in je srečen. Če bi kdo hotel Vikiju kaj narediti, pa zna pokazati svojo kraševsko nepopustljivost in ga čuvati pred tujci.
Kraškega ovčarja, ki je pravilno socializiran, lahko predstavimo v vsakem okolju.
Ponosni smo na naše kraške ovčarje in želimo, da bi še veliko let zdravi razveseljevali našo družino in predstavljali slovensko avtohtono pasmo v Sloveniji, Evropi in po svetu.
