Kot že omenjeno, sta ovčarstvo in posledično vzreja kraških ovčarjev na Krasu tesno povezana s selitveno pašo, transhumanco, kar je bilo značilno že v prazgodovini, v gospodarstvu Vlahov in kasneje Slovanov. To potrjujejo arheološke najdbe, pisni viri (840), srednjeveški urbarij (1498), gozdni redi, pa tudi krajevna imena na Pivki, Krasu, v Brkinih in Čičariji. Za varovanje čred drobnice pred volkovi in drugimi zvermi so staroselci – nomadski Vlahi – vzrejali prednike današnjih kraških ovčarjev. Izročilo prednikov je človek na Krasu ohranjal in v stoletjih so pastirji drobnice na območju Krasa, Pivškega in Čičarije (Istre) izoblikovali pastirskega psa, varuha črede.
Valvasor je v Slavi Vojvodine Kranjske o Krasu zapisal:
»Zemlja je tu vsa izredno kamnita. Dvigajo pa se tod tako številni grički, hribčki in gorice, kakor valovi v Beneškem morju, da ni Kras samemu sebi v ničemer tako enak, kakor v neenakosti in da se mu ne zdi nič tako neravno kakor ravnost. Ponekod se sicer da videti nekaj milj daleč, a sama sivina, zelenja pa nič, ker je vse s kamenjem pokrito. Kljub temu raste v nekaterih krajih med kamni najlepša in najplemenitejša trava, ki rabi živini za pašo; zakaj prebivalci redijo ponekod prav mnogo živine.«
O burji pa je zapisal, da pozimi divja včasih neverjetno močno in prevrača konje in ljudi. Lahko bi dejali, da je tudi ostra burja krepila zdravje kraškega ovčarja, ki še danes velja za trdoživo in zdravo pasmo, kar je spričo nastajanja vedno novih, tako imenovanih modnih pasem, že prava redkost.
»… pomagali so pastirjem vračati ovce, imeli so jih za zaščito pred volkovi, imeli pa so jih tudi za kompanijo, saj je bil pastirski vsakdanjik kaj samoten.« (I. Smerdel, 1989).
Kraški ovčar je spremljal črede domačih primorskih ovc – avtohtonih istrskih pramenk, ki so jih pastirji pozimi zaradi borne paše na krasu selili v tržaško zaledje (Furlanijo) in Istro; na letno pašo pa črede istrijank, ki so iz primorskega zaledja in Istre prihajali na Snežnik, Javornik, Nanos in okolico Vremščice.
Vzponi in padci ovčjereje, ki je bila ob koncu 18. stoletja osnovna pridobitvena panoga na Notranjskem, so vplivali na vzrejo in število kraških ovčarjev. Z zamiranjem selitvene paše na Krasu ob koncu 19. Stoletja je tudi vloga pastirskega psa izgubljala svoj pomen.
Tradicionalna ovčjereja postaja danes vse pomembnejša, predvsem zaradi projektov, usmerjenih v ohranitev naravne in kulturne dediščine.
O pradomovini pastirskih psov – prednikov našega kraškega ovčarja, je več razlag. Dr. Ivan Lovrenčič v Kinološki študiji o kraškem ovčarju pravi, da »zgodovina kraškega ovčarja sega daleč daleč v stari vek.« Meni, da se da iz opisov rimskih pisateljev razbrati, da so služili kot osnova kinološki razpravi R. Strebla iz leta 1903, v kateri zapiše: »V Istri, tem polotoku severnega dela Jadranskega morja, ki tvori glavo vsega grškega, skoro navpično na Alpe padajočega pogorja, se nahaja pasma, ki v visoki meri zasluži naše zanimanje. Čeprav nima naravnost ničesar opraviti z našimi n nemškimi pasmami, je vendar velike važnosti kot vez med starimi mološkimi psi in našimi (nemškimi – op. pisca) ovčarji.« Omenja torej možnost, da je staroveški pastirski pes – t.i. pompejanski pes, prednik naših kraških ovčarjev tudi zaradi podobnosti med njima. Pri tem se opira na izkopano in v pepelu popolnoma ohranjeno truplo pompejanskega psa.
Iz zelo redkih srednjeveških virov ni mogoče sklepati o razvoju pastirskega psa od antike do 19. stoletja, vsekakor pa predstavlja kraški ovčar prastaro obliko pastirskega psa. »In končno si je ohranil svojega pastirskega psa izza prastarih vekov tudi naš Kras, naša Istra – v kraškem ovčarju. Imenujemo ga kraški pes ali čič. Ta pasma se pa seveda ni omejevala samo na Kras, ampak je bila razširjena tudi po Istri, zato ga nekateri še danes poznajo le pod imenom istrijanec… Mogoče, da so kraškega ovčarja dobili Rimljani od Ilirov in ga ostavili Slovanom, ko so prišli v te kraje. Vsekakor pa je težko z gotovostjo reči, je-li naš ovčar slovanskega, latinskega ali pa ilirskega porekla.« (I. Lovrenčič 1925)
Po najverjetnejši teoriji naj bi bili azijski psi (tibetanska doga) predniki grške pasme canis molossus, iz katere so nastale različne pasme pastirskih psov na področju nekdanje Grčije in Balkana. Predniki kraškega ovčarja bi lahko prišli z nomadskimi Vlahi oziroma Čiči preko dalmatinskih otokov in Istre na področje današnje Čičarije in Krasa.
Kraški ovčar je edina avtohtona pasma psov v slovenski naravni in kulturni dediščini, ki jo priznava FCI. Največ zaslug ima pri tem stoletna tradicija organizirane kinologije na Slovenskem, predvsem pa posamezni kinologi in ljubitelji kraškega ovčarja. Med najvidnejšimi so bili prav gotovo I. Lovrenčič, T. Drenig, J. Hojan, M. Zidar, I. Kupčič, ter I. Božič.
Že ob koncu 19. stoletja so nemški kinologi priznali kraškega ovčarja kot prastaro in stalno pasmo. V zgodovinskih virih beremo, da so bili istrski ovčarji vpisani že v Avstro-Ogrsko rodovno knjigo, čeprav so bili v tistem času registrirani psi bolj izjema. Verjetno je k temu pripomogla tudi njihova lepota, zaradi katere so ti psi želi občudovanje na pasjih razstavah. Tako naj bi bil l. 1886 v avstrijsko rodovno knjigo vpisan petletni istrski ovčar, ki je na razstavi na Dunaju (1884) prejel celo prvo nagrado (B. Emeršič, 2009; B. Špoljarić). Prvi vzrejno pregledan kraški ovčar je bil Levi, last Franca Škulja (pregledan v Ribnici l. 1924). Prvi kraški ovčarji so bili v prvo Jugoslovansko rodovno knjigo vpisani l. 1938.
Predhodnik organiziranega dela slovenskih kinologov je bilo leta 1907 ustanovljeno Slovensko lovsko društvo s kinološko sekcijo. Prva kinološka organizacija na slovenskem ozemlju je bil Klub ljubiteljev ptičarjev, ustanovljen leta 1921, leta 1922 pa so slovenski kinologi v Ljubljani ustanovili Klub ljubiteljev športnih psov in kmalu zatem, l. 1924 še Klub ljubiteljev brakov. Oktobra leta 1925 so vsi trije klubi ustanovili Jugoslovansko kinološko zvezo (JKZ) s sedežem v Ljubljani, njen predsednik je bil dr. Ivan Lovrenčič.
Z imenom kraški ovčar je l. 1925 kraškega psa prvi poimenoval Ivan Lovrenčič in zanj l. 1929 sestavil tudi prvi standard. Zaradi italijanske okupacije Krasa in nasprotovanja italijanskih kinologov, ga je preimenoval v ilirskega ovčarja. Na osnovi elaborata Teodorja T. Dreniga, je bil kot ilirski ovčar mednarodno prvič mednarodno priznan že leta 1939.
Leta 1938 je bila v Ljubljani izdana prva Jugoslovanska rodovna knjiga s 54 vpisanimi kraškimi oz. ilirskimi ovčarji. Zaradi vojne jih je do leta 1956 ostalo le še 44. Na plenumu JKZ, l. 1954 v Novem Sadu, je bilo na pobudo predstavnikov Makedonije ime ilirskega ovčarja neutemeljeno zlorabljeno in spremenjeno v ime jugoslovanski ovčarski pes-šarplaninec. S tem so dosegli, da je naš kraški oz. takrat še ilirski ovčar izpadel iz registra mednarodno priznanih pasem, kar bi lahko pomenilo, da bi za njim izginila vsaka sled. Vendar pa so naši cenjeni in mednarodno priznani kinologi T. Drenig, J. Hojan in M. Zidar, z mukotrpnim in vztrajnim delom dokazali, da je kraški ovčar povsem samostojna pasma. Leta 1968 so dosegli ponovno mednarodno priznanje naše pasme, tokrat pod imenom kraški ovčar. Pod tem imenom je pasma priznana še danes. Za ponovno priznanje pasme veljajo kot ključni trije pregledi psov, s ciljem pasemske diferenciacije in to v Mariboru, Slovenski Bistrici in v Ljubljani (1966).
CITATI:
Najstarejši pisni viri o kraških ovčarjih segajo v leto 1558, ko je upravitelj kobilarne Lipica Franc Jurko zapisal, da so za varnost plemenskih kobil poskrbeli z nakupom močnih in ostrih psov s Krasa. (M. Steinhausz 1924; G. Kugler – W. Bihl 2002)
Gotovo najznamenitejši in največkrat citiran zapis pa pripada Janezu Vajkardu Valvasorju: »Izmed psov, kakor jih imenuje Kranjec, Kranjska tudi nima najslabših. Zlasti ob rečici Pivki goje velike in močne pse, ki utegnejo volku čvrsto pretresti kožuh. Zato jih pastirji vedno vodijo s seboj.« (Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, 1689)
»In končno si je ohranil svojega pastirskega psa iz prastarih vekov tudi naš Kras, naša Istra – v kraškem ovčarju. Naš kraški ovčar zasluži, da se zanj zavzamemo, ne le ker je dober pes, ampak tudi zato, ker je zares – naš pes.
(Dr. Ivan Lovrenčič, Kinološka študija o kraškem ovčarju, 1925)
