Vzreja je temeljna dejavnost kinologije.
Posedovanje znanj o vzreji kraških ovčarjev na Slovenskem je stoletja stara praksa, ki se je z nekaj spremembami, vezanimi predvsem na čas, prostor, potrebe človeka ter razvoj tehnologij in medijev, ohranila vse do današnjih dni.
Ravno območje Krasa, kjer je človek že nekdaj pasel drobnico, je do današnjih dni ostalo domovanje tudi plenilcem – velikim zverem, kot so volk, medved, ris in šakal. Zatorej ni čudno, da je bil pastirski pes ljudem tu nujno potreben, da bi preprečeval napade divjih zveri in pred njimi branil črede.
Skozi čas je človek na Krasu znal vzrediti in vzgojiti zase idealnega pastirskega psa, prilagojenega na kraško okolje in klimo. Srednje velikega, močnega psa, ki je neustrašno branil, za preživetje ljudi na Krasu, tako pomembne črede drobnice, včasih tudi zavoljo lastnega življenja. To opisuje tudi knjiga Janeza Jalna Ovčar Marko, kjer opiše izgubo svojega temnosivega kraškega ovčarja Volkuna: “Volkuna so strgali volkovi, je zamišljeno ponovil Marko za Ančko in ji pokazal gradanico, pribito nad posteljo, in je vedela, kako hudo mu je za psom, in molčala. Marko pa je v spomin Volkunu pristavil: Zvest prijatelj mi je bil, življenje je dal zame…”
Tako so sprva polnomadska ljudstva, kasneje pa pastirji in končno kmetje sami, iz roda v rod podedovano teoretično in iskustveno znanje na svoje mlajše generacije prenašali predvsem preko ustnega izročila. Posedovana znanja iz vzreje psov, pašništva ter znanja o naravi in divjih živalih, so bogatila mlajše generacije.
Samo »čistost« pasme so ohranjali s preiskušenimi in želenimi lastnostmi kraških ovčarjev v različnih lokalnih okoljih. Kraški ovčar, za razliko od drugih pastirskih pasem, ni bil pes pastirja, temveč pes gospodarja. Zato tudi ne čudi, da je kraški ovčar razvil in ohranil lep značaj do človeka in neverjetno čustveno izraznost, ki ga krasi še dandanes.
»Kmet pa, ki je imel večjo čredo ovac, je potreboval tudi več dobrih, močnih, neustrašnih psov, ki pred volkom niso stisnili repa med noge. Zato je tudi pazil na to, da se psice niso spečevale s poljubnimi vaškimi ščeneti, ampak jih je paril s plemenjakom, ki je bil najmočnejši in najpogumnejši. Sicer so pa plemenjaki – ovčarji sami skrbeli, da jim niso drugi psi zahajali v zelnik, kar jim spričo njih strahovitih zob in telesne moči ni bilo baš težko. Gotovo pa je k ohranitvi čistega plemena tudi mnogo pripomoglo dejstvo, da ti psi niso bili prepuščeni samim sebi, da bi se smeli poljubno potepati okrog, ampak so se morali držati črede in so bili vedno pod nadzorstvom človeka.« (Dr. Ivan Lovrenčič, Kinološka študija o kraškem ovčarju, 1925).
Zanimivo pa je, da ostajajo ta silno stara znanja v današnjih časih zopet vedno bolj pomembna in temeljna z gledišča vzreje in ohranitve pasme z vsemi njenimi vedenjskimi in fizičnimi okvirji.
Danes je vsak vzreditelj kraških ovčarjev strogo zavezan predpisom, ki jih zapoveduje Državna vzrejna komisija za kraške ovčarje pri Kinološki zvezi Slovenije.
Kot omenjeno, KKOS deluje pod Kinološko zvezo Slovenije. Eno temeljnih poslanstev tako zveze, kot kluba je skrb za informiranje vzrediteljev, svojih članov in tudi laične javnosti o vsem, kar zadeva pasmo.
Za vzreditelje in stroko je vzpostavljen t.i. Informacijski sistem z vsemi razpoložljivimi podatki o pasmi. Vzreditelje obveščamo o vzrejnih pregledih, nudimo pomoč, skrbimo za pridobivanje znanj o vzreji in pasmi nasploh. To počnemo preko organiziranih predavanj, seminarjev, delavnic, seznanjamo člane s strokovno literaturo, priporočili, dokumenti in podobno. Skrbimo za izdajo strokovne literature (knjige, glasila, revije, članki,…). Skrbimo za prisotnost v medijih – radijske oddaje, televizijske oddaje, v zadnjih tridesetih letih sta bila posneta kar dva dokumentarna filma in podobno.
Vzreditelji in lastniki kraških ovčarjev obiskujejo vrtce, osnovne šole in srednje šole, kjer mlade seznanjajo in poučujejo o edini avtohtoni pasmi psov. Nekaj kraških ovčarjev je tudi terapevtskih, ki svojo nalogo opravljajo z obiski v domovih za starejše in bolnišnicah. Že sedem let zapored je organiziran Dan kraškega ovčarja v Štanjelu, v sklopu katerega potekajo različne delavnice in predavanja. Kraški ovčar se že več kot dvajset let zapored predstavlja na AGRI.
Ena večjih pridobitev zadnjih let je gotovo odprtje Muzeja Grad Štanjel (2021/2022), katerega precejšen del stalne zbirke je namenjen vsebini povezani s kraškim ovčarjem.
Omeniti velja tudi doživljajsko-učno pot v Štanjelu, namenjeno družinam oz. otrokom, kjer spoznavajo vse v zvezi s Krasom, tudi kraškega ovčarja (Zavod Škrateljc, 2022).
Znanje in skrb za pasmo pa moramo ohranjati in nadgrajevati, saj je usoda kraškega ovčarja zgolj v naših rokah – rokah Slovencev. In še vedno velja rek »Kakršen gospodar, takšen pes.«
Kraški ovčar tudi nikoli ni bil pes pastirja, temveč vedno pes gospodarja. Od tod tudi ta pregovorno velika razlika z ostalimi pastirskimi pasmami – namreč, da ta pes razvije do skrbnika in družine tako izrazito lep odnos in posledično je danes kraški ovčar predvsem ljubeč družinski pes.
Potrebno je poudariti, da je vzreja večine drugih pastirskih pasem potekala na bolj odmaknjenih področjih in na način, da so imeli psi zgolj minimalen stik s človekom, pastirjem. Tako naj bi psi bolj utrdili vezi s čredo. Ti psi so bili večji, združeni tudi v trope po deset, saj so varovali veliko večje črede. Takšna vzreja in okolje sta zahtevala tudi bolj agresivne pse.
