Kinolog Teodor Drenig je o značaju kraškega ovčarja v standardu zapisal: »Je resen, se ne dobrika, svojemu gospodarju neizmerno zvest in vdan, nasproti tujcu nezaupljiv, ni potuhnjen, pogumen pa do skrajnosti, ne boji se udarca, ne strela in se ne umakne nobenemu nasprotniku. Zaradi svoje izredne moči in svojega posebno krepko razvitega zobovja je za pastirskega psa posebno prikladen in celo volku nevaren nasprotnik. Bistrega razuma, hitro pojmuje, kaj se od njega zahteva, in z velikim veseljem uboga. Vzor nepodkupljivega, nedostopnega in neustrašnega čuvaja.« (Teodor Drenig, Standard kraškega ovčarja, 1939)
Kraški ovčarji so pastirski psi, ki so jih zavoljo njihove čvrstosti, hitrosti, gibčnosti, moči in vzdržljivosti še posebej radi uporabljali na paši. Hkrati so jih zaradi plemenitosti, lepote in po potrebi ognjevitosti gospodarji kmetij ali posesti vedno vodili s seboj, ter jih imeli ob sebi ali na dvorišču. Lahko bi dejali, da si je človek znal izoblikovati bistrega psa trmaste zvestobe. Kakor bi kraški ovčar predstavljal čudovit spoj kraške narave in stoletnega dela človeka z njim. V njegovi bistri naravi vrši burja, v gosti in dolgi dlaki se trpko vonja voda iz kraških štirn in kalov, v bistrih, temnih očeh pa odseva veselje ljudi nad tovariško zvestobo živali. Kot bi si svojo lepoto kraški ovčar vzel iz čiste kraške zarje. Kjerkoli se pojavi in kamorkoli po svetu raznese svojo krasoto, predstavlja rodni Kras in njegovega človeka. Kaj ni kraški ovčar nepogrešljiv del zgodovine Krasa? Po svoji duši in naravi se povsem prilega kraškemu človeku, ki je trd, odločen, kljubovalen, obenem pa zgovoren, odkrito čustven, zdaj nedostopen, zdaj prilagodljiv.
Pasma je brez dvoma nastala zaradi potreb kraških ljudi po čuvanju svojih živali, predvsem drobnice. Zaželen je bil tudi kot čuvaj dvorišča oziroma domačije. Kraški človek ga je tako po značaju, kot po zunanjosti prilagodil svojim potrebam (npr. za Kras značilna selitvena paša), hkrati pa je moral biti ta pes prilagojen tudi na okolje, kjer je opravljal svoje zadolžitve. Tako je nastal pes, ki se do današnjih dni ni kaj dosti spreminjal – niti po videzu niti značajsko, kar potrjujejo stari zapisi in fotografije.
Naloga pastirskih psov je braniti čredo, če bi jo napadli volkovi, potepuški psi, tatovi ipd., zato so praviloma močnejši in ne preveč živahni. Za razliko od ovčarskih psov, ki stalno pazijo, da je čreda skupaj, velikokrat zmotno delujejo leni, saj večinoma poležavajo, medtem ko stalno budno oprezajo za nevarnstmi, ki prežijo na njim zaupano čredo.
Kraški ovčar se od drugih pastirskih pasem loči tudi po tem, da uporabi zgolj toliko svoje moči, da se nasprotnik podredi, umakne oziroma zbeži. Največkrat zadostuje že zastraševanje. Pred napadom vedno opozori in če pride do ugriza, je le ta sprva opozorilo. Večinoma to zadostuje in redko kdaj mora uporabiti vso svojo moč za ustavitev in pregon nasprotnika.
Če velja, da so pastirske pasme značajsko bolj odmaknjene od človeka ali pa pogojno sledijo ukazom zgolj enega družinskega člana, ki si zna izboriti nadvlado, do ostalih pa so indiferentne ali jih dojemajo celo kot podrejene člane tropa, je kraški ovčar do družine izrazito ljubeč, prilagodljiv in vodljiv. Velja za zvestega in vdanega človeku. Zanimivi so tudi zapisi (npr. v knjigi Ovčar Marko) in današnja opažanja lastnikov kraških ovčarjev, ki doma ali na pašniku radi ženejo čredo na kup. Doma imamo primere, ko to počno s kokošmi, racami, ali pa niso zadovoljni vse dokler se vsa družina ne zbere skupaj. Na pašnikih pa kmetje povedo, da gredo radi iskat kozo ali ovco, ki se preveč oddalji od črede. Lahko bi dejali, da kraški ovčar postori tudi marsikatero nalogo, ki jo načeloma opravljajo ovčarske in ne pastirske pasme. Ta, zares bistvena razlika, ki loči kraškega ovčarja od drugih pastirskih pasem, izvira ravno iz dejstva, da kraški ovčar večino časa ni bil prepuščen samemu sebi na pašniku, temveč je bil vedno ob človeku, gospodarju. Tako je opravljal naloge, ki mu jih je zadal človek. Stalna komunikacija s človekom in sobivanje tudi na pašniku, sta izoblikovala kraškemu ovčarju značaj, ki mu, med pastirskimi pasmami, ni enakega. Tako se kraškemu ovčarju ni bilo potrebno pretirano prilagajati, da je postal zares neprekosljiv družinski pes, kot ga poznamo danes. Znano je, da se zelo naveže na člane družine, ki jim ostane zvest in ljubeč do konca. Družino je vedno pripravljen brezpogojno braniti.
Mnogi lastniki kraških ovčarjev se odločijo, da obiščejo pasjo šolo, kjer opravijo socializacijo in osnove šolanja. Niso pa redki, ki šolanje nadaljujejo in celo tekmujejo s svojimi psi. V devetdesetih letih je kraški ovčar Kras opravil celo lavinski izpit, nekaj kraških ovčarjev pa danes opravlja funkcijo terapevtskih psov.
