Sledi prednikov pasme kraškega ovčarja segajo v pradavnino, saj je nastanek pasme vezan na selitveno pašo. Le-ta je bila značilna že v času Vlahov in kasneje Slovanov. Potrditve so bile najdene v različnih arheoloških najdbah (pisni viri iz leta 840, srednjeveški urbarij,…) ter kasnejših zapisih različnih avtorjev (npr. J.V.Valvasor,…) Nemški kinologi so ob koncu 19. stoletja priznali kraškega ovčarja kot prastaro in stalno pasmo.

Zgodovinski viri potrjujejo, da so bili predniki kraških ovčarjev-istrski ovčarji vpisani že v Avstro-Ogrsko rodovno knjigo, čeprav so bili v tistem času registrirani psi bolj izjema kot pravilo. Prvi vzrejno pregledan kraški ovčar je bil Levi, last Franca Škulja, pregledan v Ribnici l. 1924. Prvi kraški ovčarji so bili v prvo Jugoslovansko rodovno knjigo vpisani leta 1938. Oktobra leta 1925 je bila ustanovljena Jugoslovanska kinološka zveza (JKZ) s sedežem v Ljubljani, njen predsednik je bil dr. Ivan Lovrenčič.

Kraški pes je bil z imenom kraški ovčar prvič poimenovan leta 1925, leta 1929 pa je bil zanj sestavljen tudi prvi standard. Kasneje je bila pasma preimenovana v ilirskega ovčarja in pod tem imenom je bila pasma prvič mednarodno priznana že leta 1939. Leta 1938 je bila v Ljubljani izdana prva Jugoslovanska rodovna knjiga s 54 vpisanimi kraškimi oz. ilirskimi ovčarji, žal jih je zaradi vpliva 2.svetovne vojne leta 1956 ostalo vpisanih le še 44.

Zaradi zapletov z enakim poimenovanjem več različnih pasem (šarplaninec, kraški ovčar,…) je bilo potrebno doseči ponovno mednarodno priznanje naše pasme, tokrat pod še danes priznanim imenom kraški ovčar, kar je z vztrajnostjo ter z veliko vloženega truda in dela leta 1968 uspelo mednarodno priznanim kinologom T. Drenigu, J. Hojanu in M. Zidarju.

Pasma je od svojega uradnega priznanja doživljala različne vzpone in padce, eden od pomembnih mejnikov in velikih dosežkov za ohranitev pasme pa je zagotovo leta 2025 dosežen vpis vzreje kraških ovčarjev v katalog nesnovne kulturne dediščine. Preberi več…